Ali nekaj takšnega mi je zadnjič rekla prijetna gospa s katero sva trknili s kozarci in se nasmejali lepim spominom. Zgodba sicer še ni dozorela, je pa dobila krila moja želja. In partnerja v zločinu dobrovoljnosti. Delaj dobro, pusti živeti in ne sprašuj stvari, na katere odgovora v resnici ne želiš slišati, so moji ljubi stavki. Včasih se še sama spotaknem ob njih, drugič me čez njih vrže prijateljica Karma, potem pa se mi z možem Murphyjem krohotata. Skoraj tako bizarno kot kak francoski film.
Ko smo že pri kolegici Karmi. Čisto sem presenečena, da mi v zadnjem času ni namenila nobene poplave v stanovanju, ko pa sem bila vendar občasno družbeno koristna. Mogoče mi jo bo zdaj. Za češnjo na vrhu sladoleda, na katerega sem alergična. Sploh pa se mi zadnje čase takšne mini željice, v resnici nepomembne, čisto lepo izpolnjujejo. V utrujenosti mi gospa usoda ali pa prijazni ljudje namenijo čisto preveliko sobo z belimi rjuhami, veliko kopalnico in prostorno teraso. Samo tisti dve veliki želji, zaradi katerih se včasih počutim malo prazno ... samo na dan, ko se za v službo oblečem kot za aktivno preživljanje prostega časa ... ampak čisto malo. Čisto malo se zaletijo velika pričakovanja v realnost. Do tistega občutka - ups, sej kul, sam daj mi en viski, da se streznim.
No ups, računalnik se je skuhal, time to go.
Ni komentarjev:
Objavite komentar