Malo pogledam nazaj in naprej in naokrog vidim eno polje šita, ki ga moram prehodit, me kar malo stisne, da bi se ruknila na ploščice in se drla. Sam ne bo pomagalo. Ni easy way out.
Nekje vmes sem se že naučila, da bo tako, kot se odločim. In bom naredila vse, da bo po mojem, da bo dobro zame. In da bo. Vse bo. Ker se pojavijo ljudje, ki štekajo in ker imam ljudi, ki se mi v telefon sredi vsega kaosa derejo, da me imajo ful radi, in ki verjamejo, da lahko naredim še več, kot verjamem sama. Potem malo špricajo solze in padajo objemi.
Ko odprem oči, pa vidim, da mi nekdo vsaj enkrat na teden na svoj poseben način pove posebne stvari, ki jih iz distance lažje razumem.
Že te stvari so fantastične ... komaj čakam, da vidim, kako fantastične stvari me še čakajo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar