Seveda je bilo zapakirano v belo škatlo z rdečo pentljo in takoj sem vedela, da so se na Dormeu spomnili name. Kot otrok sem hitela odpirati škatlo (še dobro, da ni bilo nič papirja, ker bi najbrž poletel naokrog po stanovanju), medtem ko je fotr pozorno spremljal dogajanje na drugem koncu jedilnice. Potem pa se nama je obema razsvetlil obraz ...
In zdaj imam dve takšni:
Spodnja, s sliko, je že stara in utrujena od uporabe kot podlaga za računalnik, nova lepa bela pa bo lahko namenjena zajtrkom v postelji. Pa še nežno luškana je!
Ni komentarjev:
Objavite komentar