četrtek, 30. september 2010

Marsovsko zelena

Imam energijo, stvari se končno premikajo. Sicer marsikaj ne štima, ampak mi je všeč nasmešek in barva oči na novi fotografiji. Še vedno vsak večer buljim v nebo. Običajno na avtobusni postaji na koncu Ljubljane, ko se vračam proti trenutni rezidenci. Slik nimam ... pa tudi, če bi jih imela, nimam pojma, kje je kabel.

Čakam samo še ključe od novega stanovanja, medtem ko sem tiste do mojega srca iz varnosti pogoltnila. Morebitni pogumneži se naj pred kakšnim poskusom raje posvetujejo z zadnjim herojem, ki mu je my evil twin odgriznil jajca. In my evil twin je še lačen. Je pa res, da si je softič del mene morda malo zaželel noči v tistem objemu ... me je preventivno zabolel želodec. Tudi zložljiva zobna ščetka je poletela iz torbice naravnost v smeti.

Najbolj od vsega, komaj čakam "svojo" kuhinjo, da se bom izgubila med lonce in na zdrav način nazaj dobila vsaj toliko kilc, da se ne bom več bala svojih nog. To bo čas paradižnikovih juh, piščanca z jabolki, olivnega olja in blazamičnega kisa, kokosovega masla, pečenih bučk in polnozrnatega kruha. Se opravičujem, prvi mesec je že zapolnjen z večerjami. Se pa odzivam na povabila na sok/sladoled; dobrodošli so tudi kakšni novi recepti. Počutim se, kot da prihajam domov.

Pa ne še nehat držati pesti ;)

3 komentarji:

  1. Ohohoho, se že najavljam! Po kosilu te peljem na sladoled! ;))

    OdgovoriIzbriši
  2. opa miki :) tole pa bo treba uresničiti ;)

    OdgovoriIzbriši