četrtek, 3. september 2009

Enkrat povem

- Šuška, tokrat imam slabe novice. Markerje imam zelo povišane.
- Pa že vedo zakaj?
- Pravijo, da se nič ne vidi. Samo, da ne bom več dobivala injekcij, ampak infuzije.
- Oprosti, samo me res zanima, kaj so spet zgrešili. Ker veš, da je bilo vedno, ko si imela povišane markerje, nekaj hudo narobe, pa so rabili vsaj dva meseca, da so ugotovili. (In vsako leto enaka zgodba: poslabšanje v maju/juniju in potem oktobra ugotovijo, kako kritično dejansko je.)

Kar bruhnilo je iz mene in dreku sem rekla drek.

Včeraj sem se prvič v šestih letih zlomila pred njo. V javnosti. Če me ne bi vlekla v nakupovalni center in mi hotela kupiti kar vse, se ne bi. Najbolj me razpizdi to, ker vem, da črpa iz mene, jaz pa ne vem več, kje še naj črpam, da bom lahko dajala.

Pri hrani več ne pazi dovolj, spet pije alkohol in kavo, pravi, naj ji pustijo tisti cigaret za živce ... jaz pa sem nehala pizditi.

3 komentarji:

  1. Ne rabiš pizditi. Ni potrebno in ne hasni. Iz izkušenj govorim. Če je odprtega duha ji pod nos pomoli knjigo Louise L. Hay - Življenje je tvoje. Vem, banaliziram. Pa vseeno. Že nekaj let poskušam reševati težave po njenih navodilin in pomaga. Resnično pomaga, ker verjamem, da pomaga. Tudi malenkosti, ki se zdijo bezvezne - kot glavobol, bolečine v grlu, hrbtnici, križu. Če želi.

    OdgovoriIzbriši
  2. Nobody, and I mean nobody, should ever, and I mean ever, go through such situations. Dokler pa je, kakor je, smo pa s tabo, četudi le v virtualnem svetu. Razumem in upam na najboljše.

    OdgovoriIzbriši
  3. Šuška...te ne poznam, pa ne vem točno, zakaj gre, te pa berem in mislim nate.
    En poljub,
    Tina

    OdgovoriIzbriši