Lajf iz guuuud

Rabim čistilko, rabim denar. Sploh si ne predstavljam, kako bom preživela brez sranja po glavi s pasivno agresijo in nimam pojma, zakaj se sploh trudim komu razložit, da hočem ob 10h zvečer, ko se privlečem iz službe in opravkov, malo miru. Nujno sem potrebovala tudi tale prehlad, ki sem ga čez teden skušala ignorirati, da me lahko danes napade v vsej svoji veličini.

Če izklopim sarkazem, sem se prav fino imela na januarskem soncu v Piranu. Imam nov morski šal in pojedla sem vse ribe v restavraciji ter se napokala z vsemi prepovedanimi slaščicami. Kdo je sploh tako stabilen v predpisanih in zagroženih dietah, da bi rekel NE domačemu čokoladnemu moussu?

Potem ... potem sem ugotovila, da obstajajo ljudje, ki ne zganjajo čudnih pritiskov in te brcnejo v rit, da se spokaš tja, kamor bi itak moral iti.

Ko pa pogledam situacijo overall, ugotovim, da sem, kako zelo neočitno, fotrova hči. In seveda, spet nekdo hoče, da skrbim za njega. Mogoče bi pa morala poskusiti s tisto službo v tujini ... running away just might be the solution.

Odfuk

Slončki v očesih, slončki, ki mi sedijo na prsih ... za začetek celjenja. Ližem rane in se trudim. Ko že misliš, da je zmanjkalo solz, pa te nekdo poboža in ti dovoli dojemati.

V pripravljenosti

Pustite upanje vsi, ki ste vstopili.


Zadnja stvar, ki sem si jo želela med prazniki, je bil vstop v bolnišnico ... pričakal me je še večji levi kroše, ko sem vdihnila ljubljanski smog in vstopila v hišo hospic. Hkrati sem ugotovila, da se pred tistimi, ki jim nekaj pomenim, ne morem skrivati. Tako tisti večer nisem sama sedela v kuhinji, ampak me je za roko držala moja ljuba, dobre misli so mi pošiljali vsi dragi, za katere si nisem mogla vzeti časa, in me bodrili.

Na slivestrovo sem v čustveno nabitem ozračju obsedela v počivalniku ob mami in bratu v družbi ljudi, ki nam že vseh 10 let stojijo močno ob strani. Sprijaznjena in pomirjena. Prinesli smo rože, slike, dišave in ostale majhne stvari, ki nam nekaj pomenijo. Cmok, ki ga imam zadnjih nekaj tednov v grlu, še ostaja, ker iz globin črpam moč in pozitivo, da zadnje skupne dni preživimo v miru in ljubezni.

Če sem do zdaj mislila, da mi majhne stvari pomenijo veliko, so se zdaj še potencirale. Čas, ki sva ga preživeli ob lakiranju nohtov in pogledu čez Ljubljano, bo za vedno zapisan v spominu.

V teh težkih časih ob nasmehih še vedno pride kak trenutek nejevernosti, sem pa izjemno srečna, da imam priložnost, da se od mame poslovim, da ji povem vse, kar se mi plete po mislih, da izkoristim zadnje vzdihljaje prisotnosti. Vesela sem, da te dni lahko preživlja v hiši, kjer ljudje lepo skrbijo za njo in za nas, kjer diši, kjer je dovolj prostora, da se z invalidskim vozičkom sprehodimo naokrog, in kjer so ljudje, ki kljub toliko smrti zmorejo in želijo s pozitivnimi besedami omiliti bolečine.

Novo leto prinaša nove preizkušnje, na katere nisem in ne morem biti nikoli dovolj pripravljena. Mi je pa staro leto poleg toliko lepih stvari prineslo tudi zavedanje, da je okrog mene toliko ljudi, ki me prenesejo tečno, zoprno, žalostno in živčno. In da je čisto blizu toliko ljudi, ki zmorejo stopiti nasproti in pomagati.

Od tukaj tudi moja beseda naprej vsem, ki še ne veste, kam bi donirali. Obstaja taka hiša, kjer se ljudje trudijo za druge ljudi, lepšajo zadnje trenutke in se trudijo, da pričarajo domače vzdušje ... in tudi to nekaj stane. S to pomočjo imam jaz možnost, da z eno skrbjo manj izkoristim najdragocenejši čas.

Razočaranje pravne države

Družbena občutljivost je ponovno doživela hud poraz v nasprotju z razpihano nestrpnostjo, ki se vali po vseh luknjah doline Šentflorjanske. Ustavno sodišče je presodilo, da ima nestrpna večino več pravic kot občutljiva manjšina. Tukaj ne gre samo za to, da homoseksualni pari lahko posvojijo otroke, gre za odrekanje osnovnih človekovih pravic in ignoranco do sodobne družbe, ki obstaja že dlje kot se nov družinski zakon sploh napoveduje. Zaščita, ki bi jo država morala nuditi tistim, ki jo potrebujejo, je še enkrat kruto zaropotala po tleh.

Odločitev ustavnega sodišča, da se dovoli referendum o človekovih pravicah (kot se je izvajal že enkrat), je napačna in škodljiva. S to odločitvijo so nestrpnežem povedali, da so v svojem razpihovanju sovraštva popolnoma svobodni in jim pritrdilo v poniževanju tistih, ki novo ureditev potrebujejo in jim tudi pripada za ustvarjanje poštenega življenja. Ustavno sodišče je tako dovolilo, da se odvzamejo pravice manjšini, čeprav s tem ne bi bile pravice večine nikakor omajane. Dovolio je, da neka skupina na ves glas širi misli o manjvrednosti nekaterih državljanov in povzdiguje preživele srednjeveške kvazivrednote.

Ob takšni disfunkcionalni tenkočutnosti države, lahko samo upam, da se je v glavah večine državljanov že izoblikovala zavest o sodobni družbi, pravičnosti, enakopravnosti in človečnosti. Nekdo konec koncev mora pokazati vrata nestrpnosti.

Božičkanje

Zbujanje ob najlepšem sms-u ever, kosilo pri kitajcu, večerja z razširjeno družino in igranje enke s sestričnami in bratranci. Wrong food overdose in zatečen fris ob zbujanju (bujenje pa zaradi bolečine v trebuhu kot posledice sporočila mehurja, da me ekstremno fejst lulat). Kar je še vedno boljše kot pobiranje in pometanje okraskov (kot že parkrat za božič), ker je okno prevrglo smrečko.

Fotra sem nagnala na izlet že sinoči (menda z novo lubico, ker kroti je passe) in sem se tako lahko razkomotila v trisobnem stanovanju in uživala v tišini. Jutro s čajem in službenim čtivom ter sortiranje daril na rojstnodnevna in božična. In od kdaj praznujemo božič, če je dedek mraz bolj zakon ... v tem tednu bo itsk manj gneče v trgovinah, darile pa bodo končno znižane na normalno ceno.

Najbolj pa cenim tale mir in dejstvo, da mi ni treba tudi letos praznovati v bolnici. Vsaj danes ne.

Večerni razpizditis

Ko prideš domov v vegetativnem stanju in ti prekleta đezva iz omare pade na glavo, ker se en leni qrc ni mogel bolj stegnit med čohanjem po riti, da bi normalno pospravil stvari.

Na mizi še vedno sameva v tihožitju kozarec, ki ga nisem imela časa pospraviti in na odcejevalniku me čaka pomita posoda od predvčerajšnjem. Niti ni vsa moja, ker doma si imam itak čas samo še točit vodo v flaške in iz vedno enake pososdice jesti zajtrk.

In potem dva dni lepo prosiš, če lahko gre nekdo kupit toaletni papir, ker v vegetativnih stanjih ob urah, ko hodiš domov, ni nič več odprto. In ker nikogar očitno ne moti, da ni ene tako osnovne potrebščine.

Za nameček si še kdo drzne prositi, da napišem listek, kaj vse je treba kupiti, ker je prelen, da bi pogledal v omare in se obnašal svojim letom primerno.

Važno, da je moja orhideja zacvetela :)

Neobstoječe agregatno stanje

Pride tak čas, da od nikoder prileti levi kroše ali trije in ti zafurajo celo pozitivo. Še črpam iz neznanih globin. Vsekakor pa je agregatno stanje nezavidljivo, in čisto slučajno sem se spomnila, da mi je nekoč nekdo obljubljal, da bo prenesel vsa moja agregatna stanja ... pa jih itak ni. No, tisti ta bolj pomemben tega nikoli ni obljubil in ima zato prednost, ker so moja pričakovanja izjemno nizka. V bistvu nimam več nobenih pričakovanj.

V naslednjih tednih/mesecih se bom posvečala čisto osnovnim stvarem in bom za nekaj časa izginila iz socialnega življenja. So kaplje čez rob in tudi jaz nimam toliko jajc.

Se sestavljam in čakam še en udarec.