Kdo je ukradel praznike?

Že pred Božičem me je obiskal sam Grinch in mi raztural kompletne praznike. Ja, zoprna sem. Želodec me boli, ledvice me bolijo in doma imam dva tečna bolnika. Če kdo kaj narobe sikne, ga naderem brez slabe vesti, ljudi sem pripravljena metati iz avta, če mi težijo, in hrano, ki komu ne paše, splaknem med zlate ribice.

Letošnje silvestrovo se mi zdi kot prisilni fuk z nekim starim prdcem za tistih par fičnikov, ki se bodo valjali po umazanih rjuhah.

Najraje bi spala doma, zabila okna in vrata, zvočno izolirala zidove in izklopila mobitel, da mi ne bi kdo težil s pijanskimi sms-i. Namesto tega se bom uredila v bleščečo mlado damo, se peljala v Vukojebino in se med večerjo, ki je itak ne bi smela jesti, in srkanjem vode prijazno nasmihala. Sej vem, da me specialni vlači ven dobronamerno, in da si zasluži Nobelovo nagrado za mir, ker me uspe prenašati zadnje tedne, ampak moj shujšani telešček je danes še posebno poln težkih kovin, ker si želi, da bi vse skupaj čim prej minilo. Ja, kot tista kurba iz zgornjega odstavka.

Kot da bo jutri prinesel kaj novega.

Poln koš želja

December je en sladko masten mesec, poln daril in pretiravanja s hrano. Še posebej za mene, ko v tem času tudi praznujem in se nikakor ne morem izogniti vprašanjem o željah. Resno, do Božiča sem teh vprašanj že konkretno sita, sama pa zaradi prevelike predbožične gneče raje obdarujem v preobleki dedka Mraza, da ni vse na kupu, pa še iz otroštva je ostal ta gospod.

Letos sem dobila že dve zelo veliki in pomembni darili, do katerih so me pripeljali dobri ljudje prijatelji. Poleg tega so me za rojstni dan prisilili, da se naučim skrbeti za rože, nekje pa mi je nekdo prišepnil, da si lahko želim tudi česa, kar ne rabim nujno. V bistvu si sploh nisem rabila ničesar zaželeti, pa sem dobila popolno darilo.

Tokrat si bom pa na ves glas in z vsem srcem zaželela, naj bo čim prej konec tega leta. Naj se vse slabo, kar se je dogajalo v zadnjih mesecih, čim prej odstrani in naj mi gospod Božiček in dedek Mraz prineseta en zvrhan koš moči, ker tudi duracel baterije enkrat crknejo. Če bo ostalo kaj prostora lahko prineseta še nov želodec, za družinske člane pa bi prosila za kakšno ledvico, nove kosti, nove lase (te kar dvakrat, prosim) in še kak organ, ki ne deluje v skladu s pričakovanji ali pa ga več ni. Za prihodnje praznike pa bi prosila, če jih več ne bi preživljala v bolnišnicah, še manj pa na pokopališčih.

Glede na to, da sta dva, bi lahko to uresničila. Velikonočni zajček namreč nima tako velikega koša.

Miklavževo božično presenečenje

Sem se predprejšnji vikend vsa utrujena vozila domov in težko čakala na svoj dormeo, da si poravnam kosti. Pa pridem domov in zagledam čudovito presenečenje ...

Seveda je bilo zapakirano v belo škatlo z rdečo pentljo in takoj sem vedela, da so se na Dormeu spomnili name. Kot otrok sem hitela odpirati škatlo (še dobro, da ni bilo nič papirja, ker bi najbrž poletel naokrog po stanovanju), medtem ko je fotr pozorno spremljal dogajanje na drugem koncu jedilnice. Potem pa se nama je obema razsvetlil obraz ...

In zdaj imam dve takšni:

Spodnja, s sliko, je že stara in utrujena od uporabe kot podlaga za računalnik, nova lepa bela pa bo lahko namenjena zajtrkom v postelji. Pa še nežno luškana je!

Sindrom mehkih kolen

Sprehod po okrašeni Ljubljani v toplem objemu, presenečanje s črno čokolado in koščki jagod, poljub na usta, na premražena lička in nos, presladkan čaj, da gre zraven pocukranosti. Dolg poljub, globok pogled in lepe besede za lahko noč.

Ne rabim alkohola, ker sem ves čas pijana.

Ena izpovedna

Utrujena kot konj od celega tedna tekanja in dela po zelo veliko ur na dan. Namrgodena zaradi prepovedi uživanja užitne hrane in kuhanega vina. Rahlo tečna, ker še zmeraj ni novega pralnega stroja.

Ampak mi je tako fajn.

Dobro se z dobrim vrača

Zato v času, ko nekomu pomagaš potisnit avto iz snega, pralni stroj poplavi, se skuri in uniči majice.

Logično!

Nasprotna negacija

Med pomenkovanjem smo naleteli na zanimivo štreno: definicijo razlike med nestabilnostjo in labilnostjo, in negiranjem trditve, da med tema dvema besedama razlike ni.

Absolutno je.

Nestabilen je namreč negacija stabilnega, medtem ko je labilen lahko nasprotje stabilnega. Gledano površinsko bi se seveda lahko reklo, da sta labilen in nestabilen sopomenki, ampak na srečo/nesrečo imajo besede tudi konotativne pomene, ki takšne definicije lahko poglobijo. Trdim, da v dotičnem primeru negacija in nasprotje ne pripeljeta do enakega učinka. SSKJ pa se strinja z menoj, ko labilnega kot nasprotje stabilnega opiše šele v drugi definiciji.

Spet sem se odločila, da imam jaz prav :)

Filozofija čistoče

Življenje s sostanovalci vedno nudi posebne pogoje kar se tiče souporabe kuhinje in kopalnice, pri čemer odkrivaš pozitivne in negativne lastnosti ljudi. Kakor sem vesela, ko pridem domov in me čaka krožnik s tortiljami posebej zame, sem tudi naveličana, ko vidim packe na pultu in drobtine v koritu.

Tako kot v tem trenutku ob pozni uri ignoriram tisti kosem praha v kotu sobe, se učim ignorirati manjše packe na pultu in razmazana ličila v umivalniku. Kljub temu pa sem navajena imeti delno do pretežno čisto. Brez umazane posode v pomivalnem koritu, s pobrisanim štedilnikom, čistim hladilnikom in pospravljenimi ostanki kosila, kakor tudi cenim pospravljanje odpadlih las, spiranje kadi in čisto školjko. Ker kopalniška higiena pri nas ostaja na meji sprejemljivosti, razen morda kakšnega lasu preveč v odtoku, pa me blazno nervira večni kaos v kuhinji. Še najbolj pa me razburi filozofija "Što se ne vidi nije prljavo." Ker je. Pa še kako je. In potem se meni bruha, ko čistim omarico, predvideno za začimbe (kjer moji začimb niti slučajno ni), ki je nazadnje videla krpo že pred leti.

Najbolj pa se sama sebi smejim, ko posredno trdim, da jaz pa res čistim. Ma ja, zjutraj sem pustila skodelico v pomivalnem koritu, zdaj ne bom plesala s sesalcem in kak dan tudi v mojo sobo pade bomba. Me pa zanima, koliko ljudi še trdi, da ima vedno čisto, pa je pravzaprav čisto samo po njihovih kriterijih, ki so morebiti nižji od mojih. Ko bom velika, bom imela dobro čistilko. Tole moje drgnjenje fug vzame čisto preveč časa. Pa tudi tečno je, če po dolgem dnevu prideš domov in takoj začneš čistiti. Mogoče pa bi si vzela malo tiste slepote za prah ... česar ne vidiš, te pač ne more motiti.

Je pa lepo, ko kdo pride na obisk in pohvali belino tvoje stare študentske kuhinje. No ja, sicer se pa ob tem počutim čisto preveč gospodinjsko.

Geslo

V zadnjih nekaj tednih sem pridobila en kup novih gesel. Že tako si na svojih štirih mailih (od katerih redno spremljam le dogajanje na enem) komaj zapomnim gesla, potem je tu še telefon bankomat, FB, po novem pa še en telefon in morda kakšna kreditna kartica v lasti matere, ko ji hodim tankat avto. Prvi dve uri dneva sta zaradi vseh možnih gesel strašno napeti za moje možgane.

Najraje bi si vsa gesla napisala v en zvezčič in ga nosila s seboj. Pa mi logika pravi, da to ni najbolj pametno. Druga opcija je, da bi povsod imela enako geslo. Pa tudi to ni mogoče. Tako bom najbrž ostala pri tipaknju napačnih gesel in številk v napačen računalnik in telefon. Dopuščam možnost, da se bom navadila in upam, da dan moje poprečne zblojenosti nikdar ne pride. Ker sem si sposobna zaklenit čisto vse, in po vrhu vsega izgubiti še ključ od stanovanja. Danes sem bila že na dobri poti tja, ko mi je vse padalo iz rok in sem ignorirala zvonenje telefona.

Jutro z goržnjo snega

Takega jutra se dekle postavi pred odprto omaro in gleda. "Kaj naj oblečem, da me ne bo zeblo v kosti?" Zagrabi napačnega oblačila ob pogledu v ogledalo vzklikne: "Mater sem grda. V tej črtasti majici sem kot pobegli Dachauski atlet! O, fuj, kak sem posušena! Kaj naj obujem zraven tega, da me ne bo zeblo? Kaj mi je sploh kaj zimskega še prav?"

K takemu stanju so pripomogli nekateri zunanji vplivi: večtedensko pomanjkanje spanca, dieta zaradi vnetja želodca, jutranje tehtanje in prehlad, ki je pravkar začel napadati.

Grozi mi še prisilna vožnja invalida na Štajersko, čeprav bi si toliko raje vzela eno popoldne prosto.

Grizem.

Leteči tedni

Res kar naenkrat izginejo, ko je toliko vsega. Med koncertom Perpetuum Jazzile je moja roka varno počivala v drugi roki, na Jinxih sem se malo naplesala in zaljubila v Jajino obleko, nato pa ugotovila še, da sem izbrala najbrž najbolj morbiden film na Liffe. Me pa definitivno ni pustil hladne.

In medtem, ko se mi dogajajo nekatere sanjske reči, me na drugi strani čaka precej kruta realnost, zaradi katere ne spim in težko sledim svojemu planu "zredila se bom". Pa vsaj vem, kje me zvečer čaka topel objem.

Tehnika tudi ni na moji strani. Fjodorja izdaja srce (beri: baterija), nisem bila sposobna priključiti TV-ja, službeni računalnik pa ne mara interneta ravno v trenutku, ko moram nujno nekaj poslati. Vsaj za štedilnikom se še vedno znajdem. Zadnje čase sicer bolj padajo zelenjavne juhe; sploh mi je bila všeč zadnja pogruntavščina z brstičnim ohrovtom in koromačem. Samo še vedno mi je blazno tečno kuhati samo zase ... Pa tudi ob večerji za dva umiram od smeha zaradi lepih krožnikov in lepih vinskih kozarcev, ob katerih leži "študentski" pribor.

Nenazadnje pa sem dobila plus tedna, ko sem na FB prebrala sporočilo, da je prijazna soseda našla mojo urbano (ker mi je med iskanjem ključev padla iz torbice) in poskrbela, da sem jo dobila nazaj. Morda pa še meni uspe poskrbeti za kakšno kvalitetnejše branje ... iz torbice mi je namreč padel tudi navdih.

Naporna pomlad

Nekatere stvari utrujajo, prehlada se ne morem znebiti, vreme je zanič, ampak za mene je pomlad. Pomlad s kuhanim vinom, plaščem, rokavičkami s krznom in visokimi petami. Do prvega snega. In kljub temu, da mi v postelji delajo družbo septolete, grenivkine kapljice, biončki in pikčasta skodelica čaja (iz ingverja, klinčkov, cimeta in še nekaj coprnij) ... še vedno vztrajam pri pomladi. Tudi, kadar sedim ob grelniku nad ljubljansko meglo, ali sredi nje.

Včasih si rečem, da se bom naspala, in se potem zbudim še pred jutrom, da lahko pošljem skrito misel in dotik.

Pohajkovanje

Sva se s Slončico zadnjič preko maila morali dogovoriti, kdaj in kje se vidiva. Priložnost je pač bila razstava v Mestni glaeriji, za katero sem vedela, da je Slončica najprimernejša kandidatka za spremljevalko. Ampak ljubi bog, zdaj se moramo že dogovarjati za srečanja! Vsekakor sem med temi dogovori ugotovila, da je četrtek najprimernejši dan ... če ga rezerviraš že kak teden prej. Ja, še vedno se ubadam s planiranjem, čeprav potem mnogokrat vse v vodo popada. Pač imam rada dotike vodnih kapljic.

Skratka, v Mestni glaeriji so nama (in vsem ostalim, ki so to pravočasno videli) pripravili slikovit prikaz nekaterih frazemov. Raj za jezikoslovce, da se rešijo jezikovnih spon - vsi frazemi so namreč bili prikazani na (za nas) drugi ravni; predstavljeni so bili s slikami, videoposnetki, risbami in preprostimi kombinacijami vsakdanjih (in manj vsakdanjih) predmetov. Sva vmes pomislili, kako bi frazeme prikazali prevajalci ... bržkone na tak način, da bi bil samo njim smešen, ostalim državljanom pa najbrž nesmiselno beden in zatežen :) Razstava je bila pač dokaz za to, da slika (in v dotičnem primeru tudi druge prvine) lahko pove 1000 besed.

Vse skupaj se je začelo z minutko časa zase, in kljub temu da so nama povedali, da je molk zlato, sva se po kulturniških uricah odpravili brusiti jezike in mlatiti prazno slamo na promenado lepih. Tam je bilo seveda tudi sonce.

Minevanje

Uspelo mi je vzeti si čas zase. In sem nasončila zobe v močvinarti dolini med Bočom, Pohorjem in Ptujsko goro. Še prej sem se malo izživljala nad avtom in ga vozila po skrajno neprimernih cestah s skrajno neprimerno hitrostjo. Ha, uživala sem. Sonce me je grelo skozi vse plasti oblačil, sončna očala sem potiskala z glave na oči in nazaj, srečala divjo jablano in smešno gobo, in se nahodila za dva meseca nazaj.

Potem sem preselila svojo "knjižnico" in počasi urejam sobo. Vsak dan nekaj novega. Naredila sem le eno napako: namesto po nove škornje in plašček, sem zavila v trgovino s spodnjim perilom. In imela odločno premalo časa, da se naspim. Nesposobni in prestrašeni se spet vtikujejo v moj tok, jaz pa ignorantsko hodim naprej z dvignejno glavo in velikim nasmeškom. Čakam, da ruknem tisti kandelaber za ovinkom.

Tišina

Kako pomilovanja vredni izpadejo ljudje, ki imajo polna usta besed, in si ustvarjajo mnenja o drugih na podlagi slišanega in ničesar videnega. Pogrešam pravo mero tišine. Morda me je prav ta spotaknila, da sem hotela govoriti.

"Nisi lepa, ko jokaš."
"O ja, pa sem!" in ugriz v ustnico.

Preživljam še nekaj zadnjih dopoldnevov, ki sem se jih kar navadila, potem pa z dvignjeno glavo proti novostim. Težko bo, vem in čutim, da se prpriavlja neka nevihta. Bom pa zaprla oči in mislila na pomirjujoče vonjave.

Nekaterih stvari pa tudi virtualno ne priznam. Od utrujenosti me včasih zaboli želodec.

Še več presenečenj

Cel teden v novem stanovanju je tako finoooo. Zvečer me čaka pospravljena velika postelja in debela knjiga. Včasih še smejoča cimra, ki me po napornem dnevu zbrca v oblekice in prisili, da žuram ... in žuram brez alkohola, kot že nekaj časa, in uživam. Moti me edino dejstvo, da sem v klubu najbrž edina, ki zares voha mešanico znoja in politega alkohola.

Potem pa vsak dan dobivam majhna presenečenja: parfum, kup kozmetike, sadni napitek brez mleka posebej zame, cimetov čaj iz Egipta in zjutraj sporočilce pod njim pa čokoladice.

In ne, nimam novega tipa :)

Presenečenja

V vročinskem deliriju včasih iz podzavesti pokuka kakšna skrita misel, ki se v drugem navalu viroznih bolečin realizira v zvonenju telefona. Prsti me ne ubogajo, nočejo najti rdečega gumbka. In ni več tišine, živčni končiči norijo, se napenjajo, da bi začutili prste, kako drsijo po rokah. Na pladnju je ostalo vse, razen srca. Ponos, ljubezen in brezbrižnost. Skrivoma igrajo poker, prasci mali hazarderski.

Nimam časa, mislim na jutri ... ups, danes.

Zanimiva igra

Igrajmo se igrico "kdo je bolj bolan".

Zadnje čase zdravniki več ne ugotovijo, kaj je narobe s pacienti. Od povsod slišim, da imamo lepe krvne slike, pa vsi težave z nečim, ki se že nekaj časa vlečejo. Najbolj pa se mi dopadejo diagnoze, s katerimi nas soočijo še preden so dokazane. In potem so ovržene. Ob vsaki diganozi seveda poskrbijo za dobro mero stresa, če ne z ukazi za ležanje in počivanje (ker je kao tako nevarno), pa s tem, ko nas pošiljajo na razne preiskave, kjer te naročijo za čez pol leta. Če sploh uspejo natisniti pravo napotnico. Ker me res prime, da bi potegnila tam izza šalterčka tisto ubogo paro, ki je še najmanj kriva. Ampak se izogibam stresnih situacij.

Sem tečna z razlogom. In sem se izkašljala. Tukaj vsaj viroze ne širim.

Sveža jabka?

Pridem domov, napadem hladilnik in zagledam majhen luškan kartonast sodček s pipico. Potegnem bliže, da vidim, kaj za enega hudiča imamo spet v hladilniku, in zagledam lep napis JABOLČNI SOK. Tingilingi oči, preberem še čigav je - ahaaa, Frešerjev, tole bo dobro.

Natočim v kozarec, jabolčni sok je vedno dober. Ampak tole - tole je pa neverjetno. Rahlo motne barve, z okusom po JABOLKIH, ne po sladkorju, zadiši, da brbončice zapojejo. Res, 100 let že nisem pila česa tako dobrega. Zanesljivi viri pravijo, da je hruška tudi dobra. In v tem primeru verjamem brez sence dvoma (predvsem glede na to, da jabolčnega sploh nisem mogla nehati piti). Mhm, Fabio bo najbrž kar pogosto tam, da pripelje domov zaloge.

Tole se bo definitivno večkrat peljalo z menoj v Ljubljano. Morda ga še komu pripeljem?

Marsovsko zelena

Imam energijo, stvari se končno premikajo. Sicer marsikaj ne štima, ampak mi je všeč nasmešek in barva oči na novi fotografiji. Še vedno vsak večer buljim v nebo. Običajno na avtobusni postaji na koncu Ljubljane, ko se vračam proti trenutni rezidenci. Slik nimam ... pa tudi, če bi jih imela, nimam pojma, kje je kabel.

Čakam samo še ključe od novega stanovanja, medtem ko sem tiste do mojega srca iz varnosti pogoltnila. Morebitni pogumneži se naj pred kakšnim poskusom raje posvetujejo z zadnjim herojem, ki mu je my evil twin odgriznil jajca. In my evil twin je še lačen. Je pa res, da si je softič del mene morda malo zaželel noči v tistem objemu ... me je preventivno zabolel želodec. Tudi zložljiva zobna ščetka je poletela iz torbice naravnost v smeti.

Najbolj od vsega, komaj čakam "svojo" kuhinjo, da se bom izgubila med lonce in na zdrav način nazaj dobila vsaj toliko kilc, da se ne bom več bala svojih nog. To bo čas paradižnikovih juh, piščanca z jabolki, olivnega olja in blazamičnega kisa, kokosovega masla, pečenih bučk in polnozrnatega kruha. Se opravičujem, prvi mesec je že zapolnjen z večerjami. Se pa odzivam na povabila na sok/sladoled; dobrodošli so tudi kakšni novi recepti. Počutim se, kot da prihajam domov.

Pa ne še nehat držati pesti ;)

Zaspanka

Med tednom spim pri bratu, kakšno noč na tleh na napihljivi podlagi, prekriti z odejami (čeprav je sicer dovolj udobna), ali na njegovi fedrasti postelji. Podarjenem konju sicer ne gledam v zobe, sem pa navajena biti sama, in čeprav se odlično razumeva, vsak petek komaj čakam, da pridem domov. Malo zasebnosti, več prostora in predvsem večja in udobnejša postelja.

Še udobnejša je odkar imam Dormeo podlogo, ki postelji doda nekaj cm v višino (in meni nasmešek na usta, ker mi je ža tako všeč visoka postelja), predvsem pa je končno postelja podobna postelji. In čudežno se zbujam brez bolečin v trtici in ostalih delih hrbtenice. Poleg tega, bi zdaj celo razmislila o kakšnem taborjenju, ker bi definitivno vzela s seboj to zadevo. Še bolj všeč pa mi je bilo, da se je Dormeova ekipa izdatno potrudila za moje zadovoljstvo. Podloga je bila dostavljena v manj kot enem tednu, čeprav sem jo naročila v trgovini (ne, nikdar ne kupujem stvari preki interneta, ker se še do nadaljnega izogibam kreditnih kartic), pa tudi pozanimali so se, če sem zares zadovoljna z izdelkom. Plus točke, vsekakor.

Od utrujenosti sem torej načrtovala vikend bliže postelji, pa mi včeraj ponoči to ni uspelo, zato pa ga danes bolj intenzivno izkoriščam. Pri tem vremenu tako ne vidim drugega smisla, kot da preživim dan nekje med kuhinjo in posteljo/kavčem z dobrimi filmi in v tišini po želji. Kljub temu, da jutri vstanem pred 7h, se tolažim s tem, da se bom vsaj udobno naspala. Upam tudi, da jutri ne pozabim fena ... en bad hair week je bil dovolj za ta mesec. Mnja, čisto preveč lena sem, da bi si že danes spakirala stvari.

Sem rekla lepi dnevi?

Kmalu po objavljenem postu sem namreč vzela antibiotik in čez par minut na poti v službo doživela čudovito reakcijo nanj. Do službe seveda nisem prišla - slabost, bolečine v želodcu, omotica, oteženo dihanje. Ko sem prišla do sobe pa sem se samo še sesedla na tla. Sem imela popoldne Alice v čudežni deželi. Ležala na ležalki na tleh in se držala postelje, pred očmi pa malo črne pike, malo pa vrtenje stropa. Malo težav z ravnotežjem in nesposobnost fokusiranja. Na kratko: bolj pametno bi bilo, če bi sama ruknila dva litra viskija.

V ponedeljek me pričakuje gospa doktor, laboratorij pa bo lahko mirno raziskoval mojo kri.

Lepi dnevi

Osnutkov se je nabralo že preveč. Dogaja se ogromno stvari. Po Ljubljani poskakujem z velikim nasmehom in nobena neprijetnost me več ne spravi iz tira. Za zdaj.

Ugotavljam tudi, da imam problem z jesensko garderobo. Vse lepe oblekice, primerne za v službo in za ven, so mi konkretno prevelike, nakupovanja pa se mi sploh ne lušta. Še nekateri čevlji so mi preveliki, česar sploh ne cenim. Je pa zato počutje boljše.

Uspešno sem prestala tudi prvi poskus sranja v koruzo. Bo treba kar za nekaj tednov na kolena, prositi, in storiti še ogromno stvari, da bi zadevo jemala resno. Mislim, da je nasmešek na mojem obrazu povedal več kot vse besede.

Gospod M in Pojštergajst

Zadnje čase me vztrajno zasleduje en gospod - pravi, da se piše Murphy. Jaz mislim, da je včasih malo jezen name, ker mu kažem jezik in potem dela neumnosti. Tokrat mi je ušpičil to, da mi je uničil žurko. Pa ravno meni. Ne samo ene … celo dve! Najprej v petek, ko sem razmišljala o Melodromu in o K4, na koncu pa zaspala med gledanjem filma. Zakaj? Ker me je dež večkrat namočil do kosti, premočil čevlje, nenazadnje pa so se tudi moje žleze odločile, da se vnamejo.

Tudi za soboto sem imela v planerju že dolgo zabeleženo »pijanica z babami«. No, ni šlo. Se je ta moja bezgavka odločila, da se še malo bolj vname. Iz Ljubljane sem prišla pozno popoldne, se najedla in odplavala k dežurnemu zdravniku. Hja, tukaj sem imela malo sreče: je mlad gospod vsaj približno dobro zgledal. Jupi, poleg pokopališč in trgovin, torej lahko srečam dobrega tipa tudi v zdravstvenem domu. Kaj je naslednje? Dom upokojencev?

Kaj pa je s Pojštergajstom, se najbrž sprašujete. Tule pa je zadeva sledeča: ker je tudi »pijanica z babami« zame odpadla, sem se privlekla (priplavala?) domov, postlala posteljo, oprala dve rundi perila in napadla jabolčno pito (kar kupljeno). Potem sem se s Fjodorjem v naročju spravila na posteljo, malo z ritko pomigala po novi Dormeo podlogi in se stisnila k velikemu modremu gajstnemu pojštru – Pojštergajstu. Joj, sva se imela luštno med chatanjem in prestvaljanjem programov po TV, vse dokler nisva objeta zaspala.

Don't jinx it

Pa smo tam, kjer samo še z narahlo priprtimi očmi stiskam pesti, da se vse izide na najboljši možen način. Z vsakim dnem je želja po lezenju v neko posteljo tam čez cesto manjša. Po dolgem prijetnem dnevu (razen tistega dela, ko nisem mogla iz službe, zaradi "tehnične napake") se nasmejana odpravim v drugo smer, h knjigi in filmom, in si polepšam večer s korakom v sredino globoke luže, ki jo je v temi podhoda nemogoče videti.

Še kak tak dan bi, brez metanja sedala straniščne školjke po roki, brez preostrih britvic in brez sipanja soli na rano.

Naključja

Resda v Božjem Presredku ne hodim kaj ekstra ven, ker tudi ni kam za it. Včasih grem v Maribor, ampak zdaj že nekaj mesecev ni bilo časa za tovrstne aktivnosti. Očitno pa se tistih nekaj redkih dobrih tipov strinja z menoj. Srečamo se namreč kvečjemu še na pokopališču ali ob nedeljskem jutranjem ajnkaufanju. Moram priznati, da sem se že ustrašila, da sem stara ... pa sem ugotovila, da nas druži navdušenost nad Božjim Presredkom. Dejstvo je tudi, da je včerajšnje srečanje vključevalo dva namrgodena frisa z izrazom "brigam se zase, so should you". No, oba sta se spremenila, ko sva se zagledala - srečaš znanca, ki se ti zdi prijeten, po dolgem času ... seveda se nasmejiš (četudi še pred prvo kavico).

Smejal pa se ni foter, ko sem med kosilom vklopila črni humor: dostikrat namreč kupimo Babičin kruh, včeraj pa sem bila v drugi trgovini in sem vzela Matjažev kruh ... slučajno je tako ime bratrancu in slučajno je naša ljuba babi pred kratkim umrla ... in slučajno sta kruha zelo podobnega okusa in sestave. Mogoče komu to kaj vklopi, meni pač je. Pa kaj, naša babi bi se ziher smejala. Kot sem se jaz, ko sem slišala, da je na nekem romanju strela zadela in pobila cel kup vernikov.

And isn't this ironic ...



No, saj zdaj se bo dogajalo kaj bolj zabavnega, ko vsaj za nekaj dni zapuščam Presredek in pičim v Ljubljano. Iščem stanovanje, iščem službice in celim rane srčnega poka. Mogoče še kdo, polg moje lubice, šteka delovanje mojih misli.

Oprana jutra

Stalno zasedena z iskanjem nečesa. Kljub temu sem si vzela nekaj časa zase, za igranje družabnih iger (in ugotovila, da nakje v ozadju možganov hranim tudi nekaj podatkov, za katere sem mislila, da se mi o njih niti sanja ne, predvsem šprtne narave), za prejšnjič omenjeno razvajanje. Vse je pasalo za dušo.

V horoskopu je sicer pisalo, da moram seksati, ampak jaz sem se raje odločila za filmski večer sama s seboj, dišeča po eteričnih oljih in ravno prav prijetno utrujena. Nov dokaz, da horoskopi niso resnični.

Enkrat vmes sem stopila pred okno in zadela sončni zahod. Razgled tukaj sicer ni tako lep, odkar so mi pred nos postavili en kup novih blokov, nebo pa se mi še vseeno včasih pokaže v vsej svoji veličini. In za nekaj trenutkov vse ostalo izgine.

Všeč so mi sveža jutra, ko me zbudi pesem na ustih.

Ohm

Hit the Bottom je igrica, ki se jo zadnje čase očitno zelo rada igram. Morda bi bilo bolje, če bi se šla Hit the Spittoon. Resno, določenemu akterju sem celo razložila, da če bi bilo po mojem, bi imel zlomljeno nogo. Nekje se moja prijaznost konča. Hmm, to zveni, kot da sem sicer blazno prijazna (saj se trudim).

Danes sem v roke prijela telefon, in se naročila na zapravljanje skoraj neobsotječega denarja. Tako ali drugače, vsak človek (in ne samo ženske) potrebuje malo razvajanja. Jaz sem se odločila, da bom vzela kar tri v enem. Najprej nego obraza, potem delno masažo in na koncu še novo frizuro, vse v enem salonu, tako da pred večerom najbrž ne pridem ven. Potem pa se bom vsa dišeča in blesteča spokala na kavč/posteljo z dobrim filmom/knjigo. Ena me še čaka, potem pa moram v Konzorcij po nove. V določenem delu življenja pač pridejo v poštev samo mali koraki.

auč

Vsa vesela, ponosna in potrebna trenutka relaksacije, sem se z mislijo, kako bom samo še nekaj preverila zaletela v zid. Rada imam presenečenja, če niso negativna. En klik me je vrgel na prepovedano območje, me raztrgal od znotraj in vzel dih ter apetit.

Tokrat lahko samo sama sebe po buči tolčem, kaj pa tiščim nos tja, kamor mi ga res ni treba. Kot bi šla prečkat prepovedano območje in se potem čudila, da me je stresla elektrika. Ampak v opravičilo, res nisem vedela, da bi kaj lahko tako zabolelo. Zablodelo dušo bo potrebno privezati, da zaceli rane.

Dobra stran, zdaj imam vsaj potrjeno tezo, da mi stres najbolj udarja na prsni del vretenc.

Nametano

Pardon, navdih je ostal tam nekje med fedrami, ki mi nabijajo v hrbet, medtem ko čakam na Dormeo podlogo (al kaj že), ki jo bom morda celo kombinirala z Dormeo rjuhami, ki se ne dajo zlikati.

Mimogrede, potrebujem kakšno informacijo o spodobnih tujih internetnih straneh, kjer lahko objavljaš oglase v angleškem jeziku in jih vidi cela Evropa. Fajn je, če so zastonj oziroma čim cenejše (odvisno od kvalitete pa tudi dražje). Sicer znam brati in uporabljati google, ampak rabim kakšno informacijo iz prve ali druge roke.

No, ko sem že govorila nekaj o navdihu ... mislim, da bi lahko ustanovila fakulteto za neuporabne študije, kakšne misli mi gredo po glavi. Sploh pa sem v čisto napačnem trenutku pozabila, kaj pravzaprav hočem. Obsedenost z organiziranostjo je jeba, sploh ko stvari ne gredo tako, kot bi človek hotel. V opravičilo: v bistvu sem za odtenek manj tečna, kot delujem. Če ne drugega, se spet poslužujem črnega humorja. Še dobro, da ga nekateri okrog mene razumejo, sicer si ne bi mogla privoščiti takšnih komentarjev čez samomorilce. Jebat ga, v avgustu sem bila na čisto preveč pogrebih, da bi ostala resna. Od letošnjih pogrebov pa sta bila dva zaradi samomora. Pokopališč itak ne maram, tako da upam, da jih bom v prihodnje čim manjkrat obiskala, za samomore pa sem se odločila, da so out. Prosim, da ljudje to upoštevajo.

Vse

Hotela sem pisati o tem, kako vsako jutro poiščem tisto malo, kar mi pričara nasmeh na usta. In kako nagajivo mami nikdar ne povem vsega, kar hoče vedeti, ker je preveč radovedna. Pa tudi to, kako sem v sanjah videla nek dvorec, ki ga v realnosti (še) nisem. Drevored in nasmeh, v katerega bi se lahko spet in spet skrivala. Kako včasih začutim roko, ki je ni, in kako se včasih že rahlo kruto norčujem iz določenega tipa moških.

A pod črto dneva visi še ena stvar, ki razjeda pogled v svetlo prihodnost in mi krati ure, ko bi se morala posvečati učenju. Preveč me utruja in preveč se sekiram. In jamranje me živcira.

Z zadnjo cigareto in mislijo, da me v hladilniku za zjutraj čakajo najljubši piškoti, grem čakat na lepši in toplejši dan.

Enkrat za vselej

Ne, ne jem smetanovih omak, in ne, nihče ne naredi tako dobre smetanove omake za testenine, da bi je jaz pojedla več kot eno žličko. Pa ne da ljudje ne znajo kuhati, ampak moj želodec pogrete smetane preprosto ne prenese. Tista žlička pa je vedno iz vljudnosti. Mimogrede, smetanova in sirova omaka je isti k! Enako velja za razne jogurtove prelive za solate. Ne gre. Sem vključeni so tudi razni namazi.

Dovolj travm imam s tem, da fotru, ki se je izobraževal za mlekarja, delal v mlekarni in obožuje mleko, vedno znova dopovedujem, da mi mleko in mlečni izdelki smrdijo in se mi zaradi njih obrača želodec. V korist svojih kosti enkrat na 3 mesece popijem mrzel kakav, si v kavo natakam mleko, pojem deci jogurta na mesec in sem se celo prepričala, da je navadni sir v sendviču dober. Včasih celo kupim mali Dukatov namaz z zelišči, ki se mi običajno pokvari, še preden ga pojem. Metanje sira v paradižnikovo omako je kvarjenje kosila. In ne morete si predstavljati moje sreče, ko namesto domačega mleka, v kavo lahko natočim kupljeno.

Ko boste, dragi moji "pa sej malo pa ja lahko poješ" preždeli toliko časa na WC-ju, kot sem ga jaz, vedno znova zaradi mlečnih izdelkov, vam bom pa vrnila milo za žajfo. In če še kdo misli biti užaljen, ko ga pošljem v tri krasne, ker mi pod nos tišči nekaj smetanasto-sirovega, naj pomisli, kolikokrat sem že razložila, da ne prenašam mlečnih izdelkov. A tistemu, ki je alergičen na oreščke, pa bi dali arašidovo maslo za kosilo?

Neverjetno

Bad karma, polna luna in še kaj me očitno vztrajno zasleduje. Ker se ti ne more vsak dan narediti neko sranje ... za to preprosto mora biti nekaj/nekdo kriv.

Tako so šli dogodki po vrstnem redu: najprej sem si na lučki opekla roko. Zadeve se nisem dotaknila niti za sekundo, pa imam tako luštno opeklinico direkt čez lepotično piko.

Nato sem z avtom obtičala na mokri travi. Podrobneje v prejšnji objavi.

Naslednji dan sem dobila lepo pošto iz Ljubljane, zaradi katere me je prijelo, da bi nekoga v rit brcnila ... brcala.

Včeraj sem šla v trgovino po par stvari in si zaželela milke s celimi lešniki, pa v supermarketu ni bilo niti ene. Ne, niti ene.

Danes zjutraj pa stopim v sobo, da bi si s kremo namazala obraz, ko naenkrat nekaj zaruži za mojim hrbtom, da sem se kar stresla. V omari se je namreč zlomil nosilec za palico in so dol popadale vse obleke, ki jih sedaj niti slučajno nimam kam dati, in tisti ikein viseči predalnik, v katerem imam nogavičke in šale. Ne, omare se od včeraj zjutraj nisem niti dotaknila.

Še dobro, da danes grem v UKC in po brateca. Če se še kaj zgodi, bom "na varnem", bratec pa bo zrihtal omaro.

Projekt sprehod

Vse kar sem si zjutraj zaželela, je bil kratek sprehod v naravi, malo v hrib, da spravim ven strupe in negativno energijo, posedeti na slapu in se vrniti za knjige. Da bi se izognila hoji po asfaltu, sem vzela mamin avto.

Najprej sem pozabila, da je ravno na poti do želene točke obvoz, in prevozila pol mesta, da sem prišla do tja. Že takrat sem pomislila, da bi bilo bolje, če bi šla peš (kolo je namreč varno zaklenjeno v kolesarnici, od katere še vedno nimam ključa). Ker nisem bila pri volji, da bi kogarkoli čakala, sem šla sama - načeloma ne hodim rada sama, ker mi postane dolgčas, ne zdi pa se mi smiselno v ušesa tiščati slušalk, če lahko poslušam ptičke. Bolj kot sem razmišljala, kaj vse se mi dogaja zadnje dni, bolj smešno se mi je zdela misel, da bi se spet zgodilo kaj neverjetno neumnega. Pa se je.

Tik preden sem prispela na planiran cilj, sem na ozki cesti srečala avto. Ker se gospa niti slučajno ni bila sposobna umakniti, sem jaz zapeljala vzvratno na košček trave pod hribom. Gospa so odpelje, jaz speljem, avto pa nikamor. Normalno, da ni bilo nikogar tam, da bi malo potisnil. Vse zaradi mokre trave. Sučem volan, malo nazaj, malo naprej ... nikamor. Pol avta na ozki cesti, zadaj hrib ... nikamor. Prase malo se je še obnašalo tako, da sem že mislila, da zdaj pa bo šlo .... pa ni. Tako sem pustila avto tam (ker neke izbire niti ni bilo), skočila do najbližje hiše in prosila, da mi pridejo pomagat. Smo po nekaj poskusih le uspeli spraviti avto na cesto.

Se pripeljem do cilja, pa ugotovim, da je nedelja. Polno avtov, kar pomeni tudi polno ljudi. Sem se obrnila in odpeljala na lokacijo številka dve. Tudi tu so se pojavile težave. Predvsem zaradi voznikov, ki v hrib vozijo z nogo na zavori. Celo večnost je trajalo, da sem prišla do gor. No ja, vsaj nazaj grede sem se lahko spodobno peljala, ker se je edini avto, ki je bil pred menoj, lepo prijazno umaknil.

Bistvo: sama sebi sem nakopala težave že s tem, ko sem pomislila, da lahko gre kaj narobe. In seveda je šlo.

Ne sekiraj se

Si govorim ob tem, ko z nogami cepetam, skačem in grizem. Ko mi človek, ki ga zapuščam, govori, da sem vse dobro, ko v črni obleki polzim po belem zidu in se sesedem na tla, ko preberem neskončno lepo napisanih strani in se vrnem na začetek, ko skoraj prepozno opazim, da je pred menoj avto, ki zavira. Ko boli kot prasica, pa ni tiste mehke odeje, v katero bi se samo za pet minut zavila v tišino.

In se bojim zapestij in vse poka. Vidi se le neskončnost, ali pa nosim napačna očala.

Pok

Ultimativno zdravilo je malo jegra in čik na balkonu z lubico, na nogah pa rdeči natikači z visoko peto, ki skrajno kmetavzarsko visijo na roza nogavicah. Naslednja rešitev je bila gledanje romantičnega filma v dvoje z neumnimi komentarji in ocenjevanjem tipov. Najbolj pomirjujoče pa je bilo dvourno reševanje sveta namesto spanja in stiskec za mirno noč. Da se krokodilje solze posušijo.

Še boljše zdravilo pa bi bilo, če bi se lahko vsedla nazaj za knjige in kaj produktivnega naredila.

Čeprav se ne bi pritoževala nad novimi neuporabnimi čevlji in nekaj v zvezi s frizuro ...

Sem omenila, da bi mi držanje pesti naslednjih nekaj tednov prišlo zelo prav?

Dvojna izguba

Preveč smrti za en dan.

Z našo babi smo imeli čas, da se pogovorimo, poslovimo, pocartamo, čeprav ji je kazalo že na bolje. Ni me hotela poslušati, ko sem ji rekla, da mora počakati, da jaz dobim otroke ... rekla je, da je stara in ima vsega dovolj. Prijatelj in komentator Pero pa nas je zapustil premlad in na tragičen način. In to še preden sem objavila zgodbico o njegovem rabutanju šopka sredi noči, da bi pozabila, da me boli trebuh.

Naj počivata v miru.

Dunaj v dežju

Na hitro sem naredila plan pomembnih stvari in smo se odpeljali na Dunaj. Ker smo ostali samo čez eno noč, je bil seznam stvari krajši, dež pa je še dodatno otežil zadeve. Tako da mi še zmeraj ostane kaj za naslednjič. Samo da najdem žrtev, ki me bo peljala.

Na spisku je seveda bil Schonbrunn, Belvedere, Hofburg, Neue Rathaus s parlamentom in Burgthetrom, opera, Volkstheater, Karlskirche, Stephansdom, Kunsthistrorischemuseum in Hunderdwasserhaus. Mimo večine stvari smo se samo na hitro peljali, ker je itak scalo za znoret, pogledali smo si pač Schonbrunn, Belvedere in Stephansdom. Na Schonbrunnu smo uživali še ob razgledu, ker se je ravno takrat nebo odprlo, Dunaj pa je pod njim ležal sveže umit. Fotoaparat je seveda spet ostal doma. Zvečer smo se sprehodili mimo Neue Rathaus, Burgtheatra in šli do parlamenta, potem pa smo se vrnili do Neue Rathaus, kjer se ravno odvija filmski festival. Ta dan so vrteli nekaj opernega, česar nisem pogledala, ker sem vedela, da bom itak slišala. Pa še zaradi enega elementa. Sestradani po celodnevnem potepanju smo tam našli še stojnice z (drago) hrano. Ampak meni se je zdelo vredno dati tistih 8 evrov za krožnik riževih rezancev s piščancem, čeprav se je čutil tudi okus gamberov. Zastrupila se nisem.

V Belvederu bi lahko ostala še vsaj urco ali dve, pa nas je čas preganjal. Poleg tega, da je bilo znotraj v določenih prostorih vroče, kljub temu, da je zunaj bilo okrog 16 stopinj. Sva se nadihali v marmornih sobanah.

Na sploh so bili Avstrijci precej prijazni, tako da s konverzacijo ni bilo problemov. Več težav sem imela jaz, ko sem morala vse prevajati iz angleščine v srbščino (ki je ne govorim tako zelo dobro), vmes zamešati malo nemščine (ki je v bistvu ne znam) in jo izluščiti iz nizozemščine. Potem pa sem videla napise v francoščini. Moj možgan je umiral.

Dobila sem tudi dve ženitni ponudbi. Beograd me hoče. Škoda, da sta obe vključevali razvajene tipčke, ki ne bodo nikdar odrasli, od katerih mi bi k večjem bil bolj všeč tisti grši a bolj inteligenten. Tistega drugega sem mami že opisala kot dinozavra a.k.a povprečnega zabitega tipa. Jaz že vem, zakaj se držim Dežurnega Razvajevalca.

Lastna znamka?

Ko sem nazadnje šopingirala, sploh nisem vedela, da sem kupila hlače, ki se imenujejo po meni. No, po virtualni meni. Brez šumnikov. Kakorkoli. Napisa nisem videla, dokler nisem šla menjat hlač. Ampak je neizmerno kul nositi hlače, ki nosijo tvoj nadimek. Mislim, da so mi bile usojene, ker sem jih ta prve zagrabila in ker mi na koncu nobene druge niso pasale. Ali kot bi rekla moja draga: "Pa na teh hlačah Šuši gor piše." Pa še res je!

In ker zadnje čase vse menjavam, sem se izučila tudi umetnosti prijaznega pristopanja in poznejšega vklaplanja strogosti. Ampak vedno naletim na prodajalko, ki nima pojma, kaj dela, in ki se ji zdi v življenju vse tragično, nemogoče in težko. Matr bi gnala to po vojaškem poligonu.

Note: je kdo opazil, da se susi nazaj prebere isus? Isuse!

Odpustki

Sem razmišljala o njih. O tistih, ki jih jaz podarim drugim, sama sebi, drugi meni. Nekatere stvari pač delujejo nefer, pa so čisto fer. Kaj vem. Lepo je dobiti majhne stvari brez besedičenja. Lepo je nasloniti svoje čelo na neko drugo in poljub držati skoraj do večnosti, z dlanjo na dlani.



Je tudi čas peščenih ur. Takšnih, iz katerih pesek že izteka in takšnih, ki svoj pesek šele nabirajo. Kruta realnost minevanja. Stisk rok, kot bi bilo kmalu zadnjič ... že skoraj kristalizacija dotika. Ko se ugašanje združi z mlado, svežo energijo pa solze nemudoma stopijo v oči. Ko skoraj vidiš udarec čustev dveh ljudi.

Najlažje se je vračati k vsakodnevnim opravkom: in moj nečak hoče zajtrk.

Turn it off!!!!

Moj oster jezik namreč. Ne morem si pomagati, če me vsi jezijo, mene pa uho boli. Treba je ceniti moje trenutke tišine in ne drezati vame.

Sem dobila kazen in padla po stopnicah. Nič hujšega sicer. Samo dokaz, da ne rabim tipa, da padem po stopnicah. Ko sem sedela na mrzlih ploščicah sem na hitro sicer preverila gleženj, a ni kazal znakov zvina ali zloma, pohod po trgovinah pa mu tudi ni dobro del. V nadaljevanju me je zaskrbelo, ker v ozkih hlačah delujem skrajno bulimično-anoreksična. Sicer pa ne vem, zakaj si ne kupim kar prevelikih hlač. Bo od njih več koristi, ko se nazaj zredim (ne, ne lažem si, da bom prav dolgo ostala suha).




In drugače? Zanimivo, zabavno, veselo. Naj tako kar ostane še nekaj časa.

Vija vaja

Me je peljala cesta. Niti ne daleč, malo do morja. S plavim prstom na nogi in porezanim členkom na roki. Na morju sem pridelala še padec noža na nožni mezinček, praske na kolenih (ko sem se plazila po skalah iz vode kot en otrok) in pik neznanega izvora na roki.

Domače belo vino s šebeso in radensko je dobro, pijano in varno pred mačkom. Naslednjič si moram kupiti zapestnico iz belih kamnov takoj, ko jo vidim. In pojma nimam, kje so našli tako ozke postelje. Štiri babe in dve blazini = počena vsaj ena blazina. Ja, normalno, ker je nujno probavat, če lahko stojimo gor, čeprav smo štoraste. Itak je bila stara 4 ali 5 let in od bivšega. Skrajni čas, da je počila. Sudoku obvladam, križanke tudi, Bukowski je zaradi intenzivnega lapanja ostal nekje na sredini. Pa tudi potovanje brez klime ni tako naporno, če se ne voziš po tavečji vročini. Če pa potuješ le, kadar dežuje, te pričaka še kak lep pogled skozi okna (kvaliteta pa spet zavidljivo telefonska).

Čakal me je lep zaključek dopusta v Ljubljani. Škoda le, da sem v nehvaležnem vremenu imela s seboj samo trenirko in balerinke. Moj nomadski duh bi kar ostal in lutal še malo tam ... čeprav se je telo razveselilo domače postelje. Do domače hrane pa mi še vedno ni uspelo priti.

Tisoč reči

Imam zastonjsko učenje srbščine. Glede na to, da nikdar nisem imela veliko stika s hrvaščino ali srbščino, mi kar gre. Najbrž pa zvenim kot vsak ex-yugo, ki skuša govoriti slovensko. Ker je pač priložnost se (spet) učim še cirilice (tiskane in pisane). In vsi, ki ste se to učili v šoli, me lahko pišete v rit, ker ne morem od nikoder znati nečesa, česar mi nihče nikdar ni pokazal. Še več! Učim se še malo fizike v srbščini. Jako sam dobra. In všeč mi je beograjski naglas. Všeč mi je tudi Beograd ... bo treba jeseni spet malo na lepše. Bo treba napisati vsaj tisoč besed.

Tisoč besed mi tudi odmeva v ušesih od šepeta. Tisoče črk mi utripa pred očmi. Jaz pa še vedno ne vem. Nimam časa. Rabim le sebe. Morda nekoga z dovolj močno ramo za mojo težko glavo. In mir iz tiste strani. Še tisoč dotikov s koncami prstov in tisoč vodnih kapljic, ki drsijo med nama.

Tisoč očitkov mi odmeva v glavi. Jok brate, odpade. A nam je za očitke sploh kdaj vseeno? Upravičene ali neupravičene.

Tisoč nasmehov zaradi mojega bratca, ki tako lepo skrbi zame, kadar se najavim na nekajdnevni obisk. No ja, skrb je vzajemna. Sediva na balkonu in sanjava. Obnavljava zadnje knjige, zadnje novice, zadnje misli, ki jih ne zaupava nikomur drugemu.

Pa še tisoč stvari ostane, ki jih moram nametati v čim manjšo potovalko, da se ponoči odpeljem proti morju. Pa tisoč stvari, ki jih ne smem pozabiti postoriti.

Tistih tisoč vprašanj, kaj bom sama s seboj, pa naj ostane za avgust. Takrat bom morda bolj pripravljena na življenjske odločitve. Morda! Jaz bi, da mi kar z neba pade: naivno, vem.

Ana Karenina na Festivalu Ljubljana

Čakala, čakala in dočakala. Ano Karenino! In to tisto Ano Karenino, ki jo zaplešejo Rusi. Tolstoj, Čajkovski in Akademski balet Borisa Eifmana, ki je po vrhu vsega iz Sankt Peterburga - magično. Slovensko noto je dodal orkester Slovenske filharmonije.

Najprej me je prijetno zazibala glasba, na začetku me je sicer zmotila nenamerna neusklajenost zbora, mi je pa zato bila toliko bolj všeč - recimo temu - namerna neusklajenost v prihodnjih dejanjih. Mimika baletnikov (kolikor sem jo lahko videla tam malo dlje od odra na balkonu) je bila usklajena z dejanskimi čustvi, nakazanimi v literarnem delu, ravno tako ustrezno čustveno obarvan je bil vsak gib Nine Zmievec a.k.a. Ane. Kostumi s svojimi barvami so spet ujeli in pokazali tisto, kar so morali, čeprav sem vmes razmišljala, kako baletnikom uspe tako hitro menjati kostum, kljub temu, da ne menjajo celega. Se še spomnim teh procesov iz nastopov v otroških letih - me smo samo menjavale tunike, ki smo jih vlačile preko belega dresa. Sej gre kar hitro.

Vsekakor me je balet pribil na stol, da kar nisem hotela, da se konča. In še konec je bil ... bombastičen. Malo drugačen od preostalega dela predstave. Udaren. V nasprotju s tisto neko nežnostjo, ali klasiko, ki sem jo čutila večji del predstave. Bržkone so tukaj igrala veliko vlogo tudi moja čustva do baleta. In vesela sem, da tega nisem zamudila. Ob priložnosti pa bom ciljala na kakšno predstavo angleškega baleta. To še hočem videti.

Ja vem: balet, balet in balet. Še enkrat - balet

Tokrat moram pohvaliti tudi publiko, ki se je zelo dobro odzvala na predstavo, razen nekaj vmesnega ploskanja, ki ni bilo ... no, "primerno". Je pa bilo vsekakor zasluženo. Še boljše je to, da se ob koncu baleta nikomur ni nikamor mudilo. Sicer pa je bil moj sedež na koncu vrste, tako da se mi niti ni bilo treba ozirati na nikogar (normalno sem prišla par minut pred predstavo in prisilila nekaj starejših občanov, da vstanejo in me spustijo do sedeža).

Jah, po počitnicah bo treba še malo pogledati, kaj si bo denarnica lahko privoščila.

(Tukaj pa še nekaj o predstavi: klik)

Tipkanje na slepo

Čas za nekaj dejstev.

- Cel teden in tri dni sem bila široko nasmejana. Potem sem se malo namrgodila. Ni mi všeč, če se me ne posluša.
- Nimam motenj hranjenja, samo vroče mi je.
- Zmedena, neodločena, a z dvema pomembnima ciljema. Za vse ostalo mi je vseeno.
- Telefon crkuje. Rabim novega. Za klicanje in sms-e z estetskim pridihom. Do 50 evrov, ker moram še kaj jest. Raje manj. Videla tudi telefonček, ki se mu reče Diva - mi je narisal nasmeh na usta. Pa neka draga eko zadeva tudi. Slab potrošnik sem; še vedno mislim, da rabim poceni telefon, ker itak crknejo po letu in pol, če jih namakaš v pivu.
- Nujno moram narediti back up; shranit vse pomembne datoteke, ugotoviti, kje imam vse cd-je s slovarji. Potem pa izbrisati Visto in naložiti nekaj drugega. Kovačeva kobila je zmeraj bosa, Fjodor pa je tečen. A se komu ljubi to delat namesto mene?
- Posledica zgornjih dveh: razkuri me, če moram zjutraj najprej resetirat računalnik in telefon, da sploh lahko začnem zapravljat čas.
- Ljudje, ki ne štekajo heca, me še bolj nasmejijo. Črni humor zadnje čase lahko redno prakticiram, ker ga moja lubica šteka. Samo večina ostalih ljudi se preveč rada zgraža. Moj dolgi jezik pa ne obstane za zobmi.
- Portorož mi je pasal. Štirje dnevi zabave in smeha, malo alkohola, ležanja na plaži, pešačkanja do Pirana in nažiranja s pistacijinim sladoledom so bili neprecenljivi. Tudi morske hrane se nisem branila.
- Še vedno se išče oseba, ki bi v vročini pičila proti Trenti in me pobasala s seboj. Kondicija je bolj švoh, imam pa zato več trme in poznam luštne poti, ki niso preveč naporne.
- Brez avta se nikamor ne pride. In ja, razvajena sem. Malo prepozno je, da bi to spreminjala. (od doma do železniške rabim avto; od doma do narave ne morem peš, ker je tečna asfaltna pot; še do avtobusne je daleč; raba trol v Ljubljani pa me sploh ne moti)
- Še nekaj sem hotela, pa sem pozabila ... naslednjič.

Mir za fusbal

Nimam ga. In tisto žensko pritoževanje, da jih moški med svetovnim prvenstvom ignorirajo, mi je popolnoma neznano. Čeprav si včasih želim ... ker bi potem vsaj celo tekmo videla. No, moram priznati, da dobim kar dobro distrakcijo. Ampak prosim - zdaj pa si več ne morem privoščiti, da zamudim tekmo. Zadnji dve gledam brez dečkov.

Grdi čevlji, grde cunje

Resno, kaj je s to Slovenijo? Razen, da je zabačena. Iščem poletne obleke in čevlje zase, pa se cene koliko-toliko luštnih zadev gibljejo nad 30 evrov in to na razprodajah. Krilca iz lahkih materialov, majčke, ki jih ni nič skupaj ... ne dam. Vse kar je manj, se raztrga če dobro primeš v roko. Ob čevljih pa sem fasala popizditis: en trakec in podplat pa čez 30 evrov. Ne dam. Poleg tega, da niti niso prav posebej lepi. Gospodična s številko noge nad 40, ki nima debelih gležnjev in široke noge, si pač lahko zašije svoje čevlje. Še trakci od japank so mi preveliki. Za poletne natikače pač nočem dati več kot 30 evrov, če tega niti približno niso vredni. Sploh pa ne, ker je pri nas itak vse drugorazredno in iz lanske sezone. Ceno očitno nabijejo lene prodajalke.

Zakaj tečnarim: obdelala sem Maribor, Ljubljano in Koper. In že tako nisem nakupovalna navdušenka.

Kam od tod

Poslušam in berem razprave o novem družinskem zakoniku in se sprašujem, če se določeni ljudje hecajo, ali so res tako slepi, iz viktorijanske dobe, pa še kaj?!

Večina slovencev je sicer res heteroseksualcev, zaradi česar homoseksualcev ne bi opisala kot manjšine, temveč kot del družbe, ki jim nekateri hočejo odžreti osnovne človekove pravice. Vesela sem, da je, vsaj večina ljudi, začela drugače gledati na homoseksualnost, pozitivno namreč. To ni tabu, to ni bolezen, homoseksualci so ravno tako normalni ljudje z željami in cilji, ki se od drugih bistveno ne razlikujejo. Že to, da se sploh moramo pogovarjati, če si zaslužijo določene pravice, se mi zdi popolnoma zgrešeno. Še bolj pa to, da me nekdo prisili, da ločujem med homoseksualci in heteroseksualci.

Ne razumem, zakaj bi nekdo prepovedal istospolne poroke - po moji logiki, se lahko poroči vsak, ki mu je do tega. Kljub temu, da se meni osebno poroka ne zdi pomembna, še vedno podpiram vse ljudi, ki se jim zdi. Tako tiste, ki hočejo cerkveno poroko (čeprav nisem verna, niti naklonjena Cerkvi), kot tiste, ki jim je všeč zasebna poroka sredi ničesar. Najbolj zgrešeno in nizkotno pa se mi zdi poseganje v posameznikove posteljne aktivnosti. Kdo pa lahko sodi posameznikove preference v seksu? V mojo spalnico lahko vstopi samo tisti, ki ga povabim. Ne vem, zakaj bi se jaz (ali kdo drug) spuščala v spalnico, v katero nisem povabljena, niti tam nisem zaželena.

Naumestno se mi zdi tudi nasprotovanje posvojitvi otrok, kadar gre za istospolno skupnost. Ker je nasprotovanje plod pokvarjene domišljije "posvečenih". Otroci so kruti, ja. Nehajo pa biti kruti, ko jim starši primerno razložijo stvari. Nekateri otroci so kruti tudi do otrok, ki živijo samo z enim staršem - o tem vem veliko. Kruti so bili otroci, ki jim starši niso razložili, da to tako pač je in da s tem ni nič narobe. Kruti so bili tudi odrasli, ki so zmožni razumeti samo tisto, kar se njim zdi normalno in družbeno korektno kot zrcalo zgolj tistega, kar poznajo. Pa vendar je naloga družbe, da sprejme drugačnost. Slovenijo že tako ocenjujem kot ksenofobično, sedaj pa nekateri še na glas izražajo homofobijo. Izražanje svojega mnenja je sicer dobrodošlo, ampak pisanje zakonov na podlagi strahu pred neznanim, bi bilo pa naravnost neumno. Ali nas tega ni naučila zgodovina? In ko sem že pri otrocih - že tako me zaboli vsakokrat, ko vidim, koliko otrok odrašča v rejniških družinah, se seli sem in tja, kljub temu, da bi jih nekdo rad posvojil. Ali, da je posvojitev otroka, ki ni več dojenček, že skoraj nerealna želja. Še huje, da kdo vzame v rejo otroka le zaradi denarja, čeprav otrok pravzaprav ne mara. Je to bolj prav, kot če bi otroka posvojil, ali vzel v rejo, istospolni par, ki si tega želi?

Del družbe si nujno mora nehati zatiskati oči in demonizirati stvari, ki so popolnoma normalne. Ocenjevanje ljudi na podlagi zunanjosti, rase ali spolne usmerjenosti je tako zgrešeno, da niti ne morem opisati. Marginalizacija pa je posledica prestrašenih umov družbe. In naloga države je, da to prepreči.

Tolerate me

Asparagus, long colorful dress, pink nails, smokey eyes ... would look wonderful next to champaigne with strawberries.

Ne sanjam

Mazohistično sem zaključila poglavje. Pihnila v hišico iz kart. Danes je očitno bil zadnji dan bljah bljah bljah stvari, ki sta ga moje telo in um prenesla. Po vrhu vsega sem še barvo spremenila. Počutim se, kot bi dobila nazaj življenje. Vem, da nekaj čaka za ovinkom, a tja bom stopila šele, ko se spočijem na slovenski obali. To bo prva faza počivanja. Prej moram še malo na Lent in potem na Festival Ljubljana. Da zamujam Gotan Project, si ne bom nikdar odpustila, bom pa nadomestila s čem drugim. Za malo baleta v spomin na stare čase sem že pripravljena ... samo karto še moram dvigniti.

Nocoj si bom privoščila še malo ljubljenega ... že sinoči sem sanjala, da sem celo plačo zapravila za knjige. Ne morem se spomniti naslova zadnje knjige, ki sem jo v sanjah kupila. Vem le, da je bila v francoščini in da je bila zbirka pravljic. A je mogoče, da že v sanjah prevajam? Ali pa je moja podzavest pametnejša od mene?

Pogrešam Ljubljano, velika očala in sprehode po mestu. Tam je lažje pobegniti.

Nočna

Sredi noči (ok, če bi danes imela namen žurati, bi se to komaj dobro začelo; ampak se v nadaljevanju stavka opisana zadeva ponavlja že predolgo) sedim z razbolelo ritjo pred kupom zapiskov, za katere je celo življenje prekratko, da jih predelam. Očitno. Družbo mi dela pikapoka, ki se igra v kupoli kuhinjske luči in malo pade na tipkovnico pa spet poleti proti zaletavanju v luč. Jah, tudi jaz, s prvim (po dolgih letih) kontracepcijskim PMS-om in napihnjenimi in razbolelimi joškami (do not touch my nipple - the boob will explode right into your face), bi se zaletavala kam. Predvesem, ko že stotič osvežim stran našega posranega oddelka, pa še vedno ni rezultatov pisnega dela. O tem, zakaj že drugič delam ta izpit, medtem ko sem francoščino razturala v prvo, raje ne razmišljam ... več.

Bolj razmišljam o novem laku ciklamne barve in o tem, kako si vsako noč v postelji naredim prostor še za eno osebo, za katero se pravzaprav ne spomnim več, kdaj je dejansko nazadnje spala z menoj. Tudi o tem, zakaj za vraga se že enkrat ne odločim, čeprav odgovor že poznam. Samo preverjam. Zanimivo se mi zdi tudi dejstvo, da je mehurček končno počil, pa zdaj bolj boli, kot je bolelo prej. Kar bi bilo po eni strani lahko logično. Logično je dolgočasno.

Ne pozabi

Shranjen bodi Človek-ne javi se, je rekla, ko je že tretjič naletela na klic iz nepoznane cifre, a od enakega človeka. Le tako lahko potem uporabiš še drugo pravilo in v skrajnem primeru še amandma na drugo pravilo. Utišanje telefona in rdeča tipka.

Piiifffffff

Mi je šla para iz ušes prejšnji teden. Vsak se je spomnil nečesa bolj neumnega. Malo se mi še danes pozna. Ali pa je to spet od začetka. Ignorance is a bliss. Čeprav imam malo popraskane členke, ker sem v spanju očitno nekoga na gobec. V realnosti bi bolj pasalo.

But he gave me love, love, love, love, crazy love ... and an ice-cream. Ovire kljub temu še obstajajo.

Blokada

En kup osnutkov, veliko nezadovoljstvo, samokritika, ne morem pisati.

Smešno, ravno 36 esejev bi morala napisati. Meni pa dol visi. S čimer se ne morem sprijazniti. Širim napačen del vokabularja.

Razčesnila bi si glavo, da bi jo lahko potem nazaj sestavila. Pa nisem iz risanke. Jamranje me še najbolj razkuri.

Zadrti slovenci

Včeraj smo gledali tekmo skupaj z Američanko, ki jo imamo na obisku. Lepa punca, dober smisel za humor, živahna, razgledana. Zato sem se med tekmo dvakrat izneverila naši ekipi (Handanović pa meni in o tem se bova še pogovorila), da sem revici osamljeni v navijanju za ZDA pomagala pri veselju. Ker smo tekmo gledale zunaj, so se petelini tam okrog hoteli peteliniti. Žal so nabasali na gručo žensk, ki so izkušene v utišanju. Na koncu se je celo našlo nekaj ljudi, ki so ji ponudili roko v znak zadovoljstva z rezultatom.

Ne pozabimo, da bi naše lahko ZDA včeraj konkretno namahali.

Po pečenju bureka, učenjem osnov line dancea na Achey Breaky Heart, šampanjcu z jagodami in dveh urah urejanja (štiri babe en tuš), smo se spravile žurat. Naj na tem mestu omenim, da bi se v vsem tem času morala učiti, pa se nisem. Premetavanje omare je izpljunilo dve obleki, v katerih sva dve udeleženki kazale noge. Zraven obule visoke pete, za čez pa vzele jope/jaknice. Karl Lagerfeld bi bil ponosen na naju. Drugi dve sta imele hlače in seksi tope, pa seveda visoke pete.

A zadrti slovenčki pa so mislili, da so prišli na razstavo. Slučajno smo opazile, da je večina ostalih babnic v hlačah, zaprtih majicah, nasmehe pa so verjetno izgubile v prvem razredu. Res sem že pozabila, da so ženske v oblekah pri nas lahke. Drugič bom računala za gledanje. Neverjetno je, da je lahko urejenost tako grobo izenačena z ... čem že? nečim, kar nima nič skupnega z urejenostjo. Poleg tega, da je vljudnost slovencem tako in tako španska vas. Potem pa se še drznejo pritoževati, da je pri nas premalo urejenih žensk. Pa saj se ne moreš niti primerno uredit, ne da bi te napadali, gledali kot razstavnega konja, ali te obtoževali, da se delaš fino.



Kmetom sicer prepuščam kmečko logiko. Meni je pa moja luba lepo razložila, da sem popolna in da celo poletje ne smem zakriti nog. Sej ne, da sem imela namen.

Šlik šlak (šlekapac)

Moje zdravje je spet udarilo. Tokrat zelo neprijetno, boleče in s tendenco ponavljanja teh težav. Navdušena sem. Predvsem zato, ker vem, da lahko pozneje v življenju pride do zapletov.

In po pogovoru z zdravnico pridem domov, pa naš fotr celi pameten pove, da jem premalo sadja in zelenjave (kar je razlog za vročino, za mozolje, za suho kožo, za vneto grlo, verjetno tudi za zlomljeno nogo). Mati pa udari na plano s kremicami. Da ne bi o tem, da je eden od njiju pozabil, zakaj sem sploh šla k zdravniku.

Trikrat lahko ugibate, kdo je popenil. Resno, včasih se vprašam, s katerega planeta sta ta dva bisera. Kar sicer ne pomeni, da ju ne spoštujem ... samo tastarim je pri določeni starosti očitno res treba vse razložiti. Večkrat.

Mantra

I am in bloom and blossom. Thinking of peace and stability. Just close my eyes and ...

...peace and stability...

...peace and stability...

...peace...

...stability!

Decisions are hard to hold on to when made by force instead of choice.

Pobeg

Obisk iz tujine za malo romantike v športnih copatih.

Ene stvari znajo biti že rahlo pocukrane, sam pašejo. Kot recimo skakanje po vodi nad slapom, držanje za roko, da mi ne bi spodrsnilo (ja no, pač sem se nekomu na ljubo pretvarjala, da sem nesposobna), in poljubljanje sredi idile.

Iz katerega scenarija je že to? Sej ni važno, všeč mi je bilo.

Čas, straniščne ploščice in prjatu Jack

Nekatere odsotnosti je pač treba nadomestiti. Frizuro že imam novejšo (preventiva), tokrat pa sem si vzela še malo časa zase. Kolikor so mi dopustili. Dior, sončna očala in dobra glasba, ki me je ponesla v šoping. Iskala sem nove japanke/sandale, kupila pa še oblekco in hlače. Kao, da sem polna keša. Pa sej rabim nove stvari, stare so mi prevelike (o tem se moram pogovoriti s tehtnico, čeprav sem že skoraj navdušena nad svojo postavo).

To je bilo jutranje zdravljenje mačka. No, pa kosilo in kavica z mamo in babico. Dementne babice so zabavne - ne zmanjka teme za pogovor (če pa je komu iz tega za delat tragedijo, pa naj uživa v trpljenju).

Mačka pa sem imela zaradi tega, ker mi včeraj niso hoteli postreči gin tonica - ga niso imeli. Sem probala jegra in viski. Presladko je. Zakaj sem sploh šla ven, namesto, da bi se piflala? Ker se je v našem zakotju zgodil koncert lokalne skupine. Od nekdaj mi je všeč njihova glasba. Zabavna je. Nekaj lepih priredb (njim je tudi všeč Van Morrison) poleg tega pa imajo še nekaj svojih pesmi. Besedila po drugih melodijah in tako dalje. Resno, prav zabavno.

Predzadnja pesem je šla takole (refren): Oprosti, ker sem bil tak prijazen do tebe, oprosti ker ti nisn znal rečt, ma ko te jebe.

Vsi smo peli zraven.

Če bi kdo rad slišal lokalni dialekt v pesmi, pa naj klikne tukaj.

Naša najljubša pa je pripopana spodaj. Sicer tudi vsako leto igrajo na Lentu na Jurčkovem odru, kjer bodo tudi letos - Jebe'la cesta, namreč. Priporočam.

Babji večer

Babji večer v dvoje. Ampak takšni so pri nama z lubico najlepši. Ker lahko govoriva o tem, zakaj se katera ne spravi v katere cunje, brez nepotrebnih komentarjev. Sami komplimenti. Brez nevarnih ušes govoriva o tem, koga sva podrli, bi podrli, ali bova podrli. In zakaj bi bilo to pametno ali nespametno. No, tudi o tem, s kom greva na dopust. Itak da s fotri ... nama potem ni treba nikogar klicat, da pride po naju :D

Na vsem lepem, sredi filma pa zazvoni telefon, zaradi česar pade malo slabe volje. In predvsem vprašanje "Zakaj še vedno to dela?" Ugotovili sva, da bi bil odgovor sigurno v gin tonicu, če ne bi vozili. Zato sva se raje sprevili na midnight snack v McDonalds, kjer mi je v romantičnem soju browniejev moja lubica rekla, da naj bom njena Samantha. Da slučajno kdaj ne bo zinila stvari imaginarnemu tipu, brez da bi podebatirala z menoj, ki imam vedno prav. Obljubila sem ji, da bom, ampak da vseh tipov pa vseeno ne bom podrla. Nekaj sem začela govoriti tudi o tem, da bi od zdaj naprej imela lepe tipe ... pa vem, da mi to ne gre najbolje. Jah, nekdo mora imeti rad tudi tiste ta žgoljave.

Zarečeno

Tako polno, da je prazno. Nekaterih trenutkov sem preveč fouš, da bi jih delila. Smog mi še vedno dobro dene.

Imam rdeča ramena, olupljen nos, nove kratke hlačke in nabasala sem se sladoleda z domačimi jagodami. Noge pa še vedno bele z veliko modricami. Urban safari saved the day.

Včasih si zaželim, da bi tistemu iz sanj lahko narisala obraz. In ga z rokami objela. Lica, nos, ustnice, s prsti čez loke obrvi in brado.

But it's the summer ... I can't eat, I can't sleep, I can't dream. Noč da dnevu čisto svoj pečat.

This streets will make you feel brand new ...

Tudi jaz sem dala svoj pečat ... z okusom po belem popru. A sem ga res?

Momentalnost

Ne rabim horoskopa, numerologije in kart, da v nekaterih primerih vem, kaj se lahko zgodi. Imam zdravo pamet. Čeprav se včasih vseeno obregnem ob usodo in karmo. Znata biti prasici. Mi je pa še vedno najbližji tisti rek: "You never know what the tide might bring." Pa še kakšno pametno bi lahko natrosila.

Nekatere slabe stvari te pač konec koncev spravijo v dobro voljo (občutek svobode, ko kamen pade iz/od srca, nobenih omejitev). Čeprav pretirano pritiskanje na živce res ni dobro za želodec. "Brcni me, ko sem že ravno na tleh." En del sem si sama kriva (o, ja, spet krivim sebe), pa vendar hrošček, ki je padel na hrbet, lahko le miga z nogicami, dokler ... gre. Kot sem rekla, nekaterih stvari nisem vajena in se jih nimam namena navaditi. Niso vredne.

Moja ograjica je dobila še električnega pastirja. Samo nekateri ljudje ga ne vidijo, dokler jih konkretno ne užge po prstih. Res, včasih se čudim, da od mene še nihče ni šel s plavimi očmi.

Today

was the most fucked up day of the year.

Broken ... on several levels. And lost.

Izjave

Moje najljubše:

- Paše kot budali šamar.
- Navaliti kot mutav na zelje.

Resno, ob teh dveh se vedno začnem glasno krohotati. Ne morem si pomagati.

Sem pa ugotovila, da se z današnjim dnem zaključuje še ena dejavnost, ki mi je povzročala napade smeha. In me spravljala v dobro voljo v teh Butalah. Moje stegovanje vrata (in od pogostega prevelikega navdušenja tudi spremljajoča bolečina - ker sem navalila kot mutav na zelje) za določenim cuckom ne bo več smiselno. Lastnik si je našel novo domovanje. No, menda res niste mislili, da bom pogrešala neznanega psa. Pravzaprav ne vem, če ima tudi pes novo domovanje. Če ga nima, je to lahko zelo tricky.

Resno, zdaj si moram najti nov objekt, na katerem si bom spočila oči. Kar pri nas niti ni tako lahko. Kako nesramno od lastnika psa, da mi povzroča takšne probleme in uničuje zabavo.

Seriously, I have to get a life.

Luna pravi

Včasih se res počutim, kot da živim v groteskno glupi nanizanki s pijano mamo in kurbirskim fotrom. Javno sicer nič slabega o mojih starših, jim vse direktno razložim.

Neodgovornost me živcira. Zelo. Včasih iz principa ne naredim tistega, kar se nekdo v danem trenutku spomni, da bi jaz morala narediti. No go.

Rada delam male uslugice, pa vedno na koncu jaz ostanem brez nečesa, ali ga najebem zaradi drugih. Čudovito. Tako sem se po glavi tepla, da sem materi posodila moj novi likalnik, ki mi ga v dveh mesecih ni uspela vrniti, zdaj pa je šla na dopust. Jaz pa moram preprati in prelikati poletne stvari. Hlače in srajce so zmečkane in niti slučajno jim ne približam starega likalnika. Hočem svojega z digitalnim zaslonom, delujočim prostorčkom za destilirano vodo in lepo drsljivo površino. Predvsem pa zato, ker je ... moj.

Zelo hvaležna bi bila tudi, če bi zaspala vsaj do 2h zjutraj. Raje do 1h. Niti ne morem kriviti lune, ker se mi nespečnost dogaja že par tednov. Spim pet ali šest ur, da se zbudim do 11h, kar je za moje pojme že zelo pozno. Če bi vsaj ponoči delala kaj pametnega, žurala, se stiskala h komu, ne pa gledala v luft in se preutrujena učila na silo. In premetavala misli sem in tja.

Krasno bi bilo tudi, če bi imela dovoljenje jesti po svojem okusu. Sovražim, da se Fabio vtikuje v moje kuhanje in iz odlične jedi naredi redilni zmazek. Ki ga seveda ne pojem. Ergo, prišla sem pod idealno težo. Do neke mere sem bila še vesela, da sem lepo shujšala, kar je preveč pa je preveč. Sploh, ker so mi vsa oblačila prevelika. Da ne omenjam tega, da se bojim piti alkohol - iz dveh razlogov: ker imam premalo kil in ker imam neke čudne reakcije.

In kdo je snifal koko iz mojega pouštra za stiskanje? - no, resno, na njem se je znašla bela snov, ki ne vem točno, od kod iz stene ali stropa bi priletela.

Še vedno se nisem odločila, kako bom nastopila pri otroku, ki mi je že drugič razlil pol pudra v umivalnik. Posledice bodo tokrat resne (tudi zaradi še nekaterih drugih stvari in predvsem zaradi starosti). Sej razumem, zakaj to dela, kar še ne pomeni, da bom pustila. Če bi bil otrok moj, bi ga že ušesa srbela, še posebej, če bi ga pri dejanju zalotila. Enkrat lepo povem, potem se moje potrpljenje konča. Sto procentno je to, da bo dete sedelo za mizo, dokler ne bo razumelo, da si takih stvari ne more in ne sme privoščiti. Jaz sem bolj trmasta.

You think you're Elvis or something

Dolgo, dolgo, dolgo nisem slišala, ali se spomnila na to pesem. Zadnjič enkrat pa mi je začela odmevati v ušesih sredi učenja. Pri učenju si namreč vedno pomagam z besedili iz pesmi. Za primere pri slovnici, ali za miselne povezave. No, pa tudi sicer me na določene trenutke v življenju spominja določena pesem, ali več njih.

Ta pesem me spominja na čas, ko sta se naša dva ločevala. Da ne bo pomote, ko sem izvedela, da se bosta ločila, sem bila najsrečnejša zafrustrirana najstnica na svetu. Starši nad mojim veseljem niso bili prav posebej navdušeni :D No, pesmi se ne spominjam zaradi besedila, ampak zaradi melodije, ker se je ravno takrat doma znašla neka špilika, ki je igrala to melodijo.

Čudoviti nori svet

Res sem fascinirana nad tem, kako nekateri ljudje ničesar ne opazijo. Še bolj sem fascinirana nad tem, kako nekateri ljudje z lahkoto oblajajo napačnega človeka, opravičiti se pa ne znajo.

Ne samo, da sem zaradi nekaterih dejanj v tem tednu jezna in zoprna. Sem tudi strašansko razočarana in žalostna. In kot nalašč mi v trenutku, ko ta čustva najbolj udarijo na plano (iz takšnih ali drugačnih vzrokov), zazvoni telefon.

Iz izkušenj lahko povem: beg je najučinkovitejša rešitev (če vključuje še skrivanje v smislu menjave telefonske številke, mailov in odjava iz različnih omrežij). Takoj za njim je alkohol.

Zakaj še vedno vztrajam? Ker so se mi nekateri ljudje vsrali na pot in se nočejo umakniti. Če pa slučajno že mislim, da so se, pa dobim GRANITNO KOCKO v hrbet.

Prišel bo čas, ko bom jaz metala granitne kocke nazaj. Do takrat pa bom preizkušala na katere alkoholne pijače ne dobim reakcije - rakunje face.

Burke gor, burke dol

Samo en odstavek iz SSKJ:
búrka -e ž (ȗ) 1. nav. mn. norčavo vedenje ali govorjenje: izmišljati si burke; predpustne, razposajene burke / pustimo burke! začnimo (govoriti, ravnati) resno; uganjati, zbijati, zganjati burke ∙ burke briti iz vsega, z revežem norčevati se, šaliti se 2. lit. dramsko delo s šaljivo, včasih grobo vsebino, komiko: gledati, igrati burko; burka v enem dejanju ♪

V resnici pa se mi že nekaj let porajajo različna vprašanja okrog burk, tistih drugih namreč. Nekoliko sem potovala po Evropi in videla ogromno žensk z burkami, najbrž največ v Londonu. Moji občutki ob tem? No, jaz je ravno ne bi nosila, pa če me kdo tepe zaradi tega. Ženske, ki jih nosijo mi delujejo nekoliko strašljivo. Morda zaradi stereotipov (pa naj so resnični, ali ne), ki obstajajo okoli muslimanske težke moške roke. Morda tudi zato, ker v Sloveniji ravno ne vidiš dosti tako zakritih žensk. Ali pa zato, ker preprosto ne sprejemam kakršnega koli pretiranega zakrivanja, ki ni pogojeno z mrazom, sploh pa ne zakrivanja svojih las in obraza. Ali, ker ne razumem, zakaj bi ženska morala zakrivati svoje čudovito materinsko telo, lase in obraz, medtem ko zraven nje hodi nekdo oblečen po svoji volji. No, pa mislim, da v našem okolju zakrite ženske delujejo težko dostopne. Ne glede na to, če so zakrite po svoji volji, ali ne.

Druga logika je recimo takšna: če jaz grem v katero koli muslimansko državo, se bom držala naslednjih stvari - pojdi v moški družbi, če nisi ravno v turističnem območju, raje bodi zakrita (nič dekoltejev, nič kratkih hlačk, pa ruto na glavo), malo umiri svojo poskakujočo naravo. Potem bi recimo lahko rekli: če muslimanke pridejo v Evropo, naj snamejo burke, oblečejo hlače in po vročini šetajo v kratkih majicah. Ampak se tu pojavi ena beseda, ki se je vsi tako radi okelpamo: svoboda. Bodi to, kar si. Po logiki novih zakonov v nekaterih državah torej: bodi to, kar si, samo če nisi muslimanka.

Gre torej za prilagoditev okolju, v katerem se znajdeš. Priznam, da preferiram priseljence, ki se prilagodijo našemu okolju, normalno. Če ni anomalij je življenje lažje. Najlažje pa se je bati vsega, kar ne ustreza posameznikovim privzgojenim vzorcem. Po drugi strani pa se toliko raje brigam zase, kot za druge, da mi je vseeno, če ima ženska na glavi ruto, burko, frjolčasto frizuro, ali klobuk. Dokler le lahko koristi vse pravice in uživa svoboščine. Bi mi bilo pa čudno, če bi mi na primer na faksu predavala dama, oblečena kot črn duhec. Že zato, ker ne bi videla, kako se njene ustnice premikajo med govorjenjem.

Na takšne stvari pa ne moremo gledati iz svoje ksenofobične perspektive, tako kot priseljenci ne bi rabili ravnati po svojih verskih/narodnostnih prepričanjih. Malo prilagajanja je potrebnega iz obeh strani.

Hotela sem reči, da mi aktualni oziroma prihajajoči zakoni okrog burk v Evropi niso najbolj všeč. Delujejo mi nekako represivno in ksenofobično. Kljub temu da, kakor je razvidno, tudi nad burkami nisem prav posebej navdušena.