Si govorim ob tem, ko z nogami cepetam, skačem in grizem. Ko mi človek, ki ga zapuščam, govori, da sem vse dobro, ko v črni obleki polzim po belem zidu in se sesedem na tla, ko preberem neskončno lepo napisanih strani in se vrnem na začetek, ko skoraj prepozno opazim, da je pred menoj avto, ki zavira. Ko boli kot prasica, pa ni tiste mehke odeje, v katero bi se samo za pet minut zavila v tišino.
In se bojim zapestij in vse poka. Vidi se le neskončnost, ali pa nosim napačna očala.
Ni komentarjev:
Objavite komentar