Kam od tod

Poslušam in berem razprave o novem družinskem zakoniku in se sprašujem, če se določeni ljudje hecajo, ali so res tako slepi, iz viktorijanske dobe, pa še kaj?!

Večina slovencev je sicer res heteroseksualcev, zaradi česar homoseksualcev ne bi opisala kot manjšine, temveč kot del družbe, ki jim nekateri hočejo odžreti osnovne človekove pravice. Vesela sem, da je, vsaj večina ljudi, začela drugače gledati na homoseksualnost, pozitivno namreč. To ni tabu, to ni bolezen, homoseksualci so ravno tako normalni ljudje z željami in cilji, ki se od drugih bistveno ne razlikujejo. Že to, da se sploh moramo pogovarjati, če si zaslužijo določene pravice, se mi zdi popolnoma zgrešeno. Še bolj pa to, da me nekdo prisili, da ločujem med homoseksualci in heteroseksualci.

Ne razumem, zakaj bi nekdo prepovedal istospolne poroke - po moji logiki, se lahko poroči vsak, ki mu je do tega. Kljub temu, da se meni osebno poroka ne zdi pomembna, še vedno podpiram vse ljudi, ki se jim zdi. Tako tiste, ki hočejo cerkveno poroko (čeprav nisem verna, niti naklonjena Cerkvi), kot tiste, ki jim je všeč zasebna poroka sredi ničesar. Najbolj zgrešeno in nizkotno pa se mi zdi poseganje v posameznikove posteljne aktivnosti. Kdo pa lahko sodi posameznikove preference v seksu? V mojo spalnico lahko vstopi samo tisti, ki ga povabim. Ne vem, zakaj bi se jaz (ali kdo drug) spuščala v spalnico, v katero nisem povabljena, niti tam nisem zaželena.

Naumestno se mi zdi tudi nasprotovanje posvojitvi otrok, kadar gre za istospolno skupnost. Ker je nasprotovanje plod pokvarjene domišljije "posvečenih". Otroci so kruti, ja. Nehajo pa biti kruti, ko jim starši primerno razložijo stvari. Nekateri otroci so kruti tudi do otrok, ki živijo samo z enim staršem - o tem vem veliko. Kruti so bili otroci, ki jim starši niso razložili, da to tako pač je in da s tem ni nič narobe. Kruti so bili tudi odrasli, ki so zmožni razumeti samo tisto, kar se njim zdi normalno in družbeno korektno kot zrcalo zgolj tistega, kar poznajo. Pa vendar je naloga družbe, da sprejme drugačnost. Slovenijo že tako ocenjujem kot ksenofobično, sedaj pa nekateri še na glas izražajo homofobijo. Izražanje svojega mnenja je sicer dobrodošlo, ampak pisanje zakonov na podlagi strahu pred neznanim, bi bilo pa naravnost neumno. Ali nas tega ni naučila zgodovina? In ko sem že pri otrocih - že tako me zaboli vsakokrat, ko vidim, koliko otrok odrašča v rejniških družinah, se seli sem in tja, kljub temu, da bi jih nekdo rad posvojil. Ali, da je posvojitev otroka, ki ni več dojenček, že skoraj nerealna želja. Še huje, da kdo vzame v rejo otroka le zaradi denarja, čeprav otrok pravzaprav ne mara. Je to bolj prav, kot če bi otroka posvojil, ali vzel v rejo, istospolni par, ki si tega želi?

Del družbe si nujno mora nehati zatiskati oči in demonizirati stvari, ki so popolnoma normalne. Ocenjevanje ljudi na podlagi zunanjosti, rase ali spolne usmerjenosti je tako zgrešeno, da niti ne morem opisati. Marginalizacija pa je posledica prestrašenih umov družbe. In naloga države je, da to prepreči.