Vidim razliko

To je kot moji lasje. Čudoviti so, vendar se bo prej nakodral beton, kot bom jaz nakodrala svoje naglavno okrasje. In ljudje s kodri - pravijo, da so kodri nadležni. Pa sej se menda večinoma že sprejemamo takšne, kot smo ... pa vendar si včasih zaželimo spremembe.

In po dvajsetem letu do sprememb prihaja. Skoraj že imam rit, dobila sem mozolje, pojavljajo pa se še druge zanimive spremembe: poleti nisem nikoli tako rjava, kot sem bila kot otrok. Pa je moja mama polna pigmenta, prav tako fotr, jaz pa sem bela. Res je tudi, da se precej manj nastavljam soncu. To je pa posledica neke druge spremembe - vsako leto slabše prenašam vročino. Rada imam sonce, ampak vročina in pritisk tako zmedeta moje telo, da padam skupaj. Spremenila se je tudi koža. Po dvajsetem letu sem dobila mozolje! In pege. Vedno ko se je kdo pritoževal, da ima pege, so se meni zdele prav simpatične. Ampak mi niso več tako zelo: ko se pogledam v ogledalo, vidim flekast obraz, ki pa je pozimi pač bel z nekaj lepotičnimi pikami. Jaz pa sem po novem vsako leto bolj pegasta. Moram prav pogledati, kdo od mojih prednikov je kriv za to. In za to, da vsi ljubljanski komarji pijejo mojo kri, kljub temu, da se nasprejam s sredstvom, ki bi naj ščitilo pred komarji!

Jebeni Dormeo

Sem za darilo (pretvarjajmo se, da je bilo darilo za diplomo) dobila posteljnino Dormeo - ja, tisto, ki jo tako na veliko oglašujejo v Mercatorju. Seveda sem nemudoma vse stlačila v pralni stroj in oprala. Iz pralnega stroja sem potegnila prežvekano gmoto modrih rjuh (tokrat nisem ničesar pobarvala). PREŽVEKANO. Seveda sem dokupila rjuho, da bo ja vse v stilu, poleg tega sem rabila še kakšno rjuho (ker sem med selitvijo vse izgubila).

Te kose blaga sem lično zložila (še mokre, za pol urce, da se poravnajo) in obesila. Iz sušila sem vzela še vedno precej PREŽVEKANE kose blaga. Pa sem si rekla: "Prav, bomo pa zlikali, ker to je res preveč prežvekano." Ok, napenjalne rjuhe res nisem šla likat, ker takšna mazohistka pa tudi nisem. Ampak stvari so še vedno PREŽVEKANE. Pa sem jih dobro zlikala, o ja! Imam nov, drag, učinkovit, napreden likalnik. Ampak te pizdarije se ne da poravnat! Če nisem pol ure potiskala likalnik gor in dol, uporabila izdatne količine pare in se na koncu že metala po likalniku, potem pa tudi nič ne rečem.

Edina pozitvna stran je to, da imam še en kovter (torej tretji), če pride kdo prespati. Zdi se mi sicer nekoliko velik, tako da samo upam, da bo šel v ostale prevleke za posteljo. Ker če ne, majkemi, da ga odrežem! Prevleka za vzglavnik bo sicer tudi prišla prav (bo na enem od treh vzglavnikov), ampak le, če bo zlikana. Ja halo, pa kdo še lika posteljnino!?

Morning glory

Malo stvari mi je svetih. Ena od teh je tišina pred jutranjo kavo po neprespani noči, bolečinah v poškodovanem delu hrbtenice, novih komarjih pikih in zateklih prstih. Zahtevam malo: počakaj, da skuham kavo, naredim 6 požirkov, prižgem čik, zazeham, se raztegnem in vsaj enkrat udarim z glavo v mizo. Potem pa lahko vsi govorijo. Odgovori seveda še vedno niso garantirani. Sploh pa ne odgovori na neumna vprašanja. Kot:

-Kako si naredila, da vrečka drži pripopana na ploščice? (what are you, 6? Mokro vrečko pripopaš gor, pa se posuši!)
-Kaj misliš, da bi kava šla v kosmiče? (Ne! Ker je moja in ker je bom še eno šalco spila, zdaj pa tiho!)

Oh those children, they just adore me. Sem imela takoj pomirjevalo, in je pomagalo:

Čik in cedevita

Boljše paše kot jagode in čokolada in negativni učinki se izničijo. Garantirano. Seveda sem upala, da bo to ubilo tudi kakšnega komarja, a te sreče nisem imela. Sem pa imela to (ne)srečo, da je nekdo odreagiral na moj "moški ste take svije, ej". Pa rečeno je bilo v smehu. Ampak madonca, sem nekomu na žulj stopila. In dobila nazaj postreženo, s smetano na vrhu. Potem pa mi naj kdo reče, da tipi nimajo PMS-a!

Najbrž je res to, da vsak sebe vidi drugače. In vsi kdaj govorimo eno, delamo pa drugo. Nekaj pa sem se le naučila: v kritičnem trenutku si rečem "e, jebat ga" in grem dalje. Pa še to, da se smejim. Nič več ni sveto in nič ni večno. Mi bodo pa vedno ostali večeri s čikom in cedevito (dokler se bo še dalo kaditi). Če me ne bodo prej pojedli komarji.

Jutro

Danes sem se zbudila dvakrat: obakrat zaradi čudnih sanj (prvič zaradi duha neke neprijetne osebe, ki je prišel pijan spati pod mojo mizo; drugič zaradi albino tatu, ki mi je ukradel verižico iz tankih zlatih nitk (takšno, kot si želim) po vrhu vsega pa še denarnico, a sem ga uspela onesposobiti, kasneje ugotovila, da je pravzaprav na horsu, vrnil denarnico, neznano kam izginila verižica, policisti pa so mi po 15 minutah čakanja povedali, da sem si sama kriva, da mi jo je ukradel). Jupi. In vsega skupaj sem vseeno spala 6 ur (kar je grozno malo, glede na potrebo po spanju, ki sem jo imela zadnji teden). Pri zajtrku pa sem si nož skoraj vrgla na nogo. Ta oster, pristal je točno tam, kjer je bila moja lepa nogica, preden sem panično odskočila ... in se zapičil v našo grozno (a čisto) talno oblogo. Malo sem se usrala.

Sicer pa je bilo luštno opazovati zbujanje Ljubljane. Ob tej industrijski coni poleg mene si včasih prav želim, da bi imela super fotoaparat. Je v mraku marsikaj za poslikat.

In galebi so mi govorili o morju.

In v sobotni sem podčrtala vse diskutabilne pravopisne rešitve. Napisala kratek esejčič in v kuhinji ob čiku dočakla cimra, ki je prišel iz službe in me čudno gledal.

Is this how I look like?

I've met some friends after a long long time. And they said: "Oh, you're wonderful, I can see you're alright. But relax honey, you work too hard. I know you're succesful and all but just take some time to party." And I was shocked. Of course I said I'm fine. But ... fuckidy fuck fuck ... I iz not aaright. Bottom line - so, I have to be fucked up in every level of my being to look like I have a wonderful life, full of flowers and rainbows and bloody sweet pink and baby blue whatevers (that make me puke anyway)?

There is one more thing I don't understand: I wasn't really dressed up. I had a black dress and thights - I was like half of the girls in Slovenia that have no idea how to dress up - and the dress was everything but tight. I did it on purpose. I didn't want to show any part of my body that I actually like nor the one I don't like. And I didn't want anyone to look at me. Unfortunately I ignored the fact that my friend is not very tall - conequently everyone looked at us, because he is small and I am tall. And he said I'm wonderful. At this point I wished my darling would be in Ljubljana to agree with me. He knows better - this is what I wear at home when I'm cleaning or cooking. All in all the evening was nice. Driving in a Mercedes (oh my god, I really love nice cars, I enjoy driving (in) them), eating pizza in the middle of the night, drinking martini from a proper glass ... and being with someone who understands I don't speak always. So what if some think the world is already mine, some day it will be.

And I got another surprise today, my dearest friend is back. And the first thing he did: he asked me if I'm alright.

Koga luna nosi

V enem dnevu sta mi dva tipa rekla, da bi seksala z menoj (medtem ko sem pila martini in se izogibala takim temam). In mi obljubila sanjski seks. Jupi! Oba sta bila od mene manjša eno glavo. (kaj bi bilo tu sanjskega, da tipa izgubim med rjuhami?)

Res prijazno sem odvrnila, da se to ne bo zgodilo niti v njunih najbolj divjih sanjah. Change the subject before I die laughing.

Piš

Včeraj sem zaspala na veliki postelji, vrata so bila dvakrat zaklenjena, ključ obrnjen tako, da jih je nemogoče odkleniti, druga vrata zapahnjena, da niso treskala, ko se je zrak, ki je prihrumel skozi odprta balkonska vrata, zapodil v zrak, ki je prihajal skozi odprto okno v kuhinji, skupaj pa sta se zaganjala v piš, ki je prihajal pod zaprtimi vrati v mojo sobo. Zato, da bi veter, ki je odmikal zavese, lahko prinesel pomirjajoč vonj sveže opranega perila.

V prepihu sem vonjala tudi magnolije in vrtnice. Ob na pol odsotnem ... ali na pol prisotnem ... gledanju Botra, sem si zaželela dotika. Definirano nedefiniranega. Raje imam figo kot tak dotik. Vrtenje okrog prsta je lahko, a kmalu izgubi svoj čar. Po tisti deževni noči v objemu sem ugotovila, da ne bom več tista, zraven katere On spozna, da je Ona prava, da začne paziti na Njo, da Njej daje vso pozornost, da vzame svoje življenje v roke, shujša in oblikuje svoje telo in hkrati uspešno zaključi neko obdobje, ker se je imel čas napasti moje dobre energije. Ker se mi potem, po mesecih ali letih, sredi trgovine priplazi za hrbet, pokrije oči, jaz pa ga prepoznam po parfumu, ki sem mu ga priporočala. Vrečke pa vseeno sama vlačim domov. Navadno po tem, ko mi z največjim nasmeškom predstavi Njo.
Dosti imam tega, da sprašuje kdo je kdo, hkrati pa ne daje, kar bi lahko. Takšno spraševanje prepovedujem ali pa skoparim z odgovorom. Lahko še huje: lahko dam dvoumen odgovor ...

Vonj po soli

Ljubim vonj po svojem mehčalcu in čistilu za tla z zvončki. Dom je tam, kjer se počutiš doma. Torej tu in pri Stanki.

Zjutraj sem si privoščila poležavanje in razmišljala, kaj vse bom naredila čez dan. Opazovala nove kopalke in oblekico in skrivaj pogledovala proti kritičnemu predelu telesa. V enem tednu ga bo treba malo pomasirati, da izgine. Ker moja kilaža je dovolj nizka, da nižja več ne bi smela biti. In sem po eni strani vesela, da sem 3 kg težja kot lani. Ok, kot lani najnižja teža, ki sem jo videla na tehtnici. Sicer pa, komaj čakam, da mi od soli mokri lasje padejo po bombažu rumene oblekice, in da mi iz dekolteja pokukajo nove črne kopalke. Lušta se mi še enih sončnih špeglov, ta cenenih, ta fuknjenih. Johnny me je tudi prepričal, da je vse v najlepšem redu, da ne bom komplicirala za na morje (pizdun mali me zna okrog prsta obrnit v trenu oka).

Še malo, še malo ... samo še en izpit, potem pa takoj na morje. Na sporščanje.

Kratko sporočilo, pomembna vsebina

Sem sedela na balkonu, noge v luft, kavica in čikec, pa sem si rekla, da bo treba zbrisat stare sms-e z mobitela. In vmes ene parkrat prasnila v smeh. Zaradi mojih dragih ljubih, ki mi radi pošljejo kak simpatičen sms:

- kaj bomo pil? (od kolegice, ko sem rekla, da gremo na drink, pa da ne grem žurat z njo)
- zbudi se pizda mala ... (ko mi ima moja draga nekaj nujno za povedat)
- sej vem, da mi boš rekla, naj se jebem, sam ne morem nehat mislit nate. (kolega, zajebava)
- šuši, upam, da maš ubijalskega mačka! (Johnny, ko ga je pil na drugi strani Slo in je vedel, da tudi jaz žuram)
- ata vampir + slika (od moje drage, da mi je polepšala dan in da bi me navdušila za Twilight)
- kaj X ma isto nesposobnega brata, za katerega ne ve?
- bejbi a si se že spoprijateljila z jutrom ... (Petrarca, ko hoče, da se zbudim in pridem na faks, da me polupčka, preden gre domov)
- jaz bi jutri bil tam, če boš dovolila ... (ko nekdo ve, da ga je posral)
- I kill X, matr! (Slonči, ko ji gre nekdo na živce)

Čakanje na čarobno paličico in časovni stroj

Zdravje je drago. Vsaj dokler se stvari ne izboljšajo. In trening (ta je zastonj), da pridem spet nazaj v kondicijo, ki ne bo pogojena z dnevom. Komaj sem pripeškala v četrto nadstropje (danes, včeraj sem priskakljala). In perilo, ker mi je nekdo joške ukradel ... no ja, se vsaj v stare kopalke spravim (kar je velika sreča, ker že 2 leti nimajo mojega modela kopalk).

Drago plačujem tudi svoj ponos. Ni mi žal. Vem, kaj zahtevam. Ne sklepam pogodb. Velika je razlika med mojo reakcijo na fer in nefer. Ne prenesem vsega, nočem prenesti vsega, in ne bom prenašala vsega. Pika.

Razlog je ... za vsako čakanje. Ni bilo čakanje na pomlad, na poletje, morda je čakanje na jesen, morda na zimo ... morda na nikoli. Morda so se solze tako dolgo pretakale po očeh, da so postale biseri.

A veš tisti nasvet izpred šestih let ...

Relax

This is my way of fighting The Headache.
Zaradi tega pogleda, se manj bojim naslednjega napada. Zdaj ko vem, da se lahko ponovi.

Po počivanju pod orehi, tušem z vrtnicami in sušenjem las na vetru in soncu, sem šla še na masažo celega telesa (s provansalskimi dišavnicami in mandljevim oljem). Po masaži bi se lahko vrgla v bazen v vroči noči, pa se ne morem kopat. Sem pa skadila en cigaret in počakala maserja, da me je peljal domov. In to v dobrem avtu. Normalen moški, ki ni skušal dati roke na moje razgaljeno koleno.

Hlod

Mind & heart, body & soul ... nekako niso uigrani. Dejanja so pravilna. Spet ni čas. Hlod. Drvo. Oboje.

Nothing to be saved, tomorrow I'll be gone. Lahko tudi rečem, da me bo odnesel veter z juga. Zlikam še oblekce, poberem vse gatke, poiščem vse nogavičke ... Shranim spomine.

Hlod, drvo! Vse je res.

Pussy!

Sproščanje

Včasih se pač delam, da sem otrok. Redki, in tiste cenim, razumejo delovanje mojih možganov. My evil twin knows what to do, I just don't do it. Pa sej bom.


Črno jezero

Kar te ne ubije ... te ubije počasi?

Najbolj mi gre na živce, ko se zbudim polna zagona, z osami, čebelami, muhami in kar je še nadležnega v riti, pa sem prisiljena na nekoga čakat. Tokrat na dva. Na kolegico in na fotra, da mi pripelje avto.

Zdravstveno stanje se izboljšuje, razen hiperaktivnosti, ki niti ni tako nenavadna. Problem je le, da se srce upira, ker ne more. In če nočem bruhat okrog, se moram umiriti ... mnja. Jaz pa sem spet od nekod pobrala duracel zajček efekt. Verjetno posledica celoletnega sedenja, delanja, pisanja in blodenj. Rabim naravo, rabim sprehode, rabim izmučiti telo ... in potem čez prižgat cigaret.

Do neke mere uspem ignorirati malomeščansko življenje, ampak tukaj ljudje res buljijo. In nočejo biti veseli! Ko gledam starše, se držim za glavo. Mati serje s sentimentalnostmi in ignorira dejstva, da je ignorirala dejstva, fotr ima tu in tam kak dober trenutek (ki je najbrž posledica tega, da sem ga parkrat vprašala, če ve, kakšne neumnosti dela in govori). Sestra mi kljub svojim težavam uspe povedati, naj se neham uničevati, bratec pa me stisne in spravlja v smeh.

Po drugi stran razmišljam o tistem objemu in sedenju na dveh ali več stolih. O tem, da pravzaprav nimam pravice težiti, ker sem tudi jaz še kak stol sebi primaknila ... ampak jaz po nekem naključju vse izvem. In o tem, da tako in tako ne sprejemam napak. Tudi o tem, da je veliko razlogov, zakaj imam tako rada svoje Srce. Ker mi ni treba ničesar prikrivati, ker me ima rad z vsemi mojimi napakami. Ker se poslušava in se ne jeziva zaradi najinih izpadov temperamenta, ostrih besed, ki jih ne misliva resno, in krute direktnosti. In o tem, da ga imam rada, ampak ga ne ljubim, čeprav je globoko pod mojo kožo. Posledično pa o tem, da je tja skoraj nemogoče priti.

In a heartbeat

Slabosti še vedno ni konec, dihanje je še vedno plitko, glava na določenih mestih še vedno boli, še posebej po spanju., srce pa utripa včasih prehitro, včasih počasi in močno. Ne pijem kave, jedla sem končno nekaj normalnega, bomo videli, če bo ostalo v želodcu. Doma me čakajo zdravniki, da mi povedo, da je to od stresa, tisto zaradi hrbtenice, ono pa zaradi utrujenosti in izčrpanosti.

Gledam romantične filme (smrk, smrk), delam (hvalabogu, da lahko delam doma) in čakam Johnnyja, da me pride cartat in me pelje na sprehod. V prostem času pa spet pizdim čez moško neskončno nesposobnost. V upanju, da so starši pogruntali, kdo je otrok v družini, sem ugotovila, da imam odraslega brata. Ah, no, sva vsaj dva. In tako vem, kdo me bo peljal v naravo, ko ne bom smela vozit.

In škilim na ekranček telefona. Delam zbirko slabih odločitev, jih z risalnimi žebljički pripenjam na steno in čakam, da lahko zraven pripnem še koga in kaj.

Skoraj pozabljeno

Pred nočno nesramnostjo prek sms-ov (užaljena!), kratkim pojasnilom, da grdo gledam samo ljudi, ki se neprimerno obnašajo, in stiskanjem z najbolj stiskabilnim človekom na svetu, mi je Ljubljana postregla z romantiko: pisanim nebom med zahajajočim soncem (pravzaprav po njem).



Slika je kakršna je (nalašč), treba si je predstavljati: ognejno oranžno rdeče in modrikaste oblake. Dejstvo pa je tudi, da pogled z mojega okna ni ravno najlepši. Pravzaprav je lahko, če se odločiš, kaj boš gledal ... obzorje ponuja vse mogoče ;) Aja, pa najbrž bi bilo vse skupaj lepše in boljše, če ne bi tega slikala s telefonom (ki sem ga polila s pivom) in tresočo roko.

Jutro pa mi je kljub težavam, s katerimi sem se soočala, ali pa prav zaradi njih, pokazalo majhne skrivnosti spečega obmorskega mesta.

New-born na drugačen način

Sem mislila, da sem izpihala dušo. In da sem po vsem, kar me je zadnja dva meseca obdajalo, pripravljena na žur, na morje, na pozabljanje.

Namesto tega ... sem ob 9h zjutraj klicala moje srce, če bi lahko prišlo po mene, ker sem na lastni koži izkusila kapljo čez rob.

Stiskanje v prsih, tresenje, slabost, hiperaktivnost. Šele zdaj, po 6 urah, se pomirjam. Počasi. Prisežem, tistih nekaj dolgih trenutkov, ko sem bila brez zraka, sem slišala počiti svoje srce. Skoraj ljubši so mi trenutki, ko preprosto padem skupaj.

A potem je zdaj še uradno, da je bilo dovolj vsega?

new-born

Sem rabila spremembo. Novost. Zakaj in kako ... vem jst.

Zaenkrat lahko rečem samo to: lakše se diše ... lakše se piše