Tisoč reči

Imam zastonjsko učenje srbščine. Glede na to, da nikdar nisem imela veliko stika s hrvaščino ali srbščino, mi kar gre. Najbrž pa zvenim kot vsak ex-yugo, ki skuša govoriti slovensko. Ker je pač priložnost se (spet) učim še cirilice (tiskane in pisane). In vsi, ki ste se to učili v šoli, me lahko pišete v rit, ker ne morem od nikoder znati nečesa, česar mi nihče nikdar ni pokazal. Še več! Učim se še malo fizike v srbščini. Jako sam dobra. In všeč mi je beograjski naglas. Všeč mi je tudi Beograd ... bo treba jeseni spet malo na lepše. Bo treba napisati vsaj tisoč besed.

Tisoč besed mi tudi odmeva v ušesih od šepeta. Tisoče črk mi utripa pred očmi. Jaz pa še vedno ne vem. Nimam časa. Rabim le sebe. Morda nekoga z dovolj močno ramo za mojo težko glavo. In mir iz tiste strani. Še tisoč dotikov s koncami prstov in tisoč vodnih kapljic, ki drsijo med nama.

Tisoč očitkov mi odmeva v glavi. Jok brate, odpade. A nam je za očitke sploh kdaj vseeno? Upravičene ali neupravičene.

Tisoč nasmehov zaradi mojega bratca, ki tako lepo skrbi zame, kadar se najavim na nekajdnevni obisk. No ja, skrb je vzajemna. Sediva na balkonu in sanjava. Obnavljava zadnje knjige, zadnje novice, zadnje misli, ki jih ne zaupava nikomur drugemu.

Pa še tisoč stvari ostane, ki jih moram nametati v čim manjšo potovalko, da se ponoči odpeljem proti morju. Pa tisoč stvari, ki jih ne smem pozabiti postoriti.

Tistih tisoč vprašanj, kaj bom sama s seboj, pa naj ostane za avgust. Takrat bom morda bolj pripravljena na življenjske odločitve. Morda! Jaz bi, da mi kar z neba pade: naivno, vem.