Projekt sprehod

Vse kar sem si zjutraj zaželela, je bil kratek sprehod v naravi, malo v hrib, da spravim ven strupe in negativno energijo, posedeti na slapu in se vrniti za knjige. Da bi se izognila hoji po asfaltu, sem vzela mamin avto.

Najprej sem pozabila, da je ravno na poti do želene točke obvoz, in prevozila pol mesta, da sem prišla do tja. Že takrat sem pomislila, da bi bilo bolje, če bi šla peš (kolo je namreč varno zaklenjeno v kolesarnici, od katere še vedno nimam ključa). Ker nisem bila pri volji, da bi kogarkoli čakala, sem šla sama - načeloma ne hodim rada sama, ker mi postane dolgčas, ne zdi pa se mi smiselno v ušesa tiščati slušalk, če lahko poslušam ptičke. Bolj kot sem razmišljala, kaj vse se mi dogaja zadnje dni, bolj smešno se mi je zdela misel, da bi se spet zgodilo kaj neverjetno neumnega. Pa se je.

Tik preden sem prispela na planiran cilj, sem na ozki cesti srečala avto. Ker se gospa niti slučajno ni bila sposobna umakniti, sem jaz zapeljala vzvratno na košček trave pod hribom. Gospa so odpelje, jaz speljem, avto pa nikamor. Normalno, da ni bilo nikogar tam, da bi malo potisnil. Vse zaradi mokre trave. Sučem volan, malo nazaj, malo naprej ... nikamor. Pol avta na ozki cesti, zadaj hrib ... nikamor. Prase malo se je še obnašalo tako, da sem že mislila, da zdaj pa bo šlo .... pa ni. Tako sem pustila avto tam (ker neke izbire niti ni bilo), skočila do najbližje hiše in prosila, da mi pridejo pomagat. Smo po nekaj poskusih le uspeli spraviti avto na cesto.

Se pripeljem do cilja, pa ugotovim, da je nedelja. Polno avtov, kar pomeni tudi polno ljudi. Sem se obrnila in odpeljala na lokacijo številka dve. Tudi tu so se pojavile težave. Predvsem zaradi voznikov, ki v hrib vozijo z nogo na zavori. Celo večnost je trajalo, da sem prišla do gor. No ja, vsaj nazaj grede sem se lahko spodobno peljala, ker se je edini avto, ki je bil pred menoj, lepo prijazno umaknil.

Bistvo: sama sebi sem nakopala težave že s tem, ko sem pomislila, da lahko gre kaj narobe. In seveda je šlo.