Poln koš želja

December je en sladko masten mesec, poln daril in pretiravanja s hrano. Še posebej za mene, ko v tem času tudi praznujem in se nikakor ne morem izogniti vprašanjem o željah. Resno, do Božiča sem teh vprašanj že konkretno sita, sama pa zaradi prevelike predbožične gneče raje obdarujem v preobleki dedka Mraza, da ni vse na kupu, pa še iz otroštva je ostal ta gospod.

Letos sem dobila že dve zelo veliki in pomembni darili, do katerih so me pripeljali dobri ljudje prijatelji. Poleg tega so me za rojstni dan prisilili, da se naučim skrbeti za rože, nekje pa mi je nekdo prišepnil, da si lahko želim tudi česa, kar ne rabim nujno. V bistvu si sploh nisem rabila ničesar zaželeti, pa sem dobila popolno darilo.

Tokrat si bom pa na ves glas in z vsem srcem zaželela, naj bo čim prej konec tega leta. Naj se vse slabo, kar se je dogajalo v zadnjih mesecih, čim prej odstrani in naj mi gospod Božiček in dedek Mraz prineseta en zvrhan koš moči, ker tudi duracel baterije enkrat crknejo. Če bo ostalo kaj prostora lahko prineseta še nov želodec, za družinske člane pa bi prosila za kakšno ledvico, nove kosti, nove lase (te kar dvakrat, prosim) in še kak organ, ki ne deluje v skladu s pričakovanji ali pa ga več ni. Za prihodnje praznike pa bi prosila, če jih več ne bi preživljala v bolnišnicah, še manj pa na pokopališčih.

Glede na to, da sta dva, bi lahko to uresničila. Velikonočni zajček namreč nima tako velikega koša.