Hotela sem pisati o tem, kako vsako jutro poiščem tisto malo, kar mi pričara nasmeh na usta. In kako nagajivo mami nikdar ne povem vsega, kar hoče vedeti, ker je preveč radovedna. Pa tudi to, kako sem v sanjah videla nek dvorec, ki ga v realnosti (še) nisem. Drevored in nasmeh, v katerega bi se lahko spet in spet skrivala. Kako včasih začutim roko, ki je ni, in kako se včasih že rahlo kruto norčujem iz določenega tipa moških.
A pod črto dneva visi še ena stvar, ki razjeda pogled v svetlo prihodnost in mi krati ure, ko bi se morala posvečati učenju. Preveč me utruja in preveč se sekiram. In jamranje me živcira.
Z zadnjo cigareto in mislijo, da me v hladilniku za zjutraj čakajo najljubši piškoti, grem čakat na lepši in toplejši dan.
Ni komentarjev:
Objavite komentar