Luna pravi

Včasih se res počutim, kot da živim v groteskno glupi nanizanki s pijano mamo in kurbirskim fotrom. Javno sicer nič slabega o mojih starših, jim vse direktno razložim.

Neodgovornost me živcira. Zelo. Včasih iz principa ne naredim tistega, kar se nekdo v danem trenutku spomni, da bi jaz morala narediti. No go.

Rada delam male uslugice, pa vedno na koncu jaz ostanem brez nečesa, ali ga najebem zaradi drugih. Čudovito. Tako sem se po glavi tepla, da sem materi posodila moj novi likalnik, ki mi ga v dveh mesecih ni uspela vrniti, zdaj pa je šla na dopust. Jaz pa moram preprati in prelikati poletne stvari. Hlače in srajce so zmečkane in niti slučajno jim ne približam starega likalnika. Hočem svojega z digitalnim zaslonom, delujočim prostorčkom za destilirano vodo in lepo drsljivo površino. Predvsem pa zato, ker je ... moj.

Zelo hvaležna bi bila tudi, če bi zaspala vsaj do 2h zjutraj. Raje do 1h. Niti ne morem kriviti lune, ker se mi nespečnost dogaja že par tednov. Spim pet ali šest ur, da se zbudim do 11h, kar je za moje pojme že zelo pozno. Če bi vsaj ponoči delala kaj pametnega, žurala, se stiskala h komu, ne pa gledala v luft in se preutrujena učila na silo. In premetavala misli sem in tja.

Krasno bi bilo tudi, če bi imela dovoljenje jesti po svojem okusu. Sovražim, da se Fabio vtikuje v moje kuhanje in iz odlične jedi naredi redilni zmazek. Ki ga seveda ne pojem. Ergo, prišla sem pod idealno težo. Do neke mere sem bila še vesela, da sem lepo shujšala, kar je preveč pa je preveč. Sploh, ker so mi vsa oblačila prevelika. Da ne omenjam tega, da se bojim piti alkohol - iz dveh razlogov: ker imam premalo kil in ker imam neke čudne reakcije.

In kdo je snifal koko iz mojega pouštra za stiskanje? - no, resno, na njem se je znašla bela snov, ki ne vem točno, od kod iz stene ali stropa bi priletela.

Še vedno se nisem odločila, kako bom nastopila pri otroku, ki mi je že drugič razlil pol pudra v umivalnik. Posledice bodo tokrat resne (tudi zaradi še nekaterih drugih stvari in predvsem zaradi starosti). Sej razumem, zakaj to dela, kar še ne pomeni, da bom pustila. Če bi bil otrok moj, bi ga že ušesa srbela, še posebej, če bi ga pri dejanju zalotila. Enkrat lepo povem, potem se moje potrpljenje konča. Sto procentno je to, da bo dete sedelo za mizo, dokler ne bo razumelo, da si takih stvari ne more in ne sme privoščiti. Jaz sem bolj trmasta.