Najnovejša obsesija

Ker itak kuham samo za vikend, pa še to pogosto samo en dan v vikendu, si zadnje čase privoščim male prehranske obsesije. In trenutna obsesija je leča na točno en način. Takšen:

- skodelica leče
- olive kalamata
- 1 korenček
- por
- sušen paradižnik
- riževa smetana za kuhanje
- začimbe

Recimo, da so to osnovne sestavine za alergike. Tisti, ki jedo razhudnike (čeprav sem se pregrešila s paradižnikom), lahko namesto pora dajo čebulo in za okus dodajo še česen. Dobro je tudi, če v posodo pade še malo bučk.

Najprej je treba skuhati lečo. Jaz dam ravno toliko vode, da je kak centimeter nad lečo v posodi. Leče ni treba soliti v tej fazi, je pa treba paziti, da se ne razkuha. Ko je rahlo mehka, jo odcedimo.

V posodo, v kateri se ne prijema na dno, damo malo kokosove masti, popražimo en kos pora, dodamo korenje, narezano na trakove, sušen paradižnik in kakšno minutko pražimo. Na koncu damo še par oliv, najboljše so kalamata in nujno s koščicami, ker se lepo zmehčajo, pogojno gredo tudi črne razkoščičene, z zelenimi sem se pa danes malo zafrknila, ni pravi okus. Dodamo odcejeno kuhano lečo, posolimo, popramo in dodamo začimbe po želji - priporočam pa timijan, vejico rožmarina, peteršilj in šetraj ali kakšno grško mešanico začimb. Zalijemo z riževo smetano (jaz dodam še ravno toliko vode, da splahnem mali tetrapak riževe smetane), premešamo in na malem ognju pustimo, da se počasi kuha par minut. Toliko, da leča vpije vodo in smetano in da se korenček razkuha.

In voila ... izgled ni fotogeničen, je pa res slastno. Tokrat je bil sicer zraven piščanec z jabolki, jed je super tudi sama ali še boljše s kakšno teletino v porovi bržoli in z malo gorčice.

Pod črto

No pa dajmo, narediti en pregled leta za konec.

2012 se je začelo obupno ... in če se začne obupno, se mora premakniti navzgor. Po pogrebu, ko sem se nekoliko spravila k sebi, so mi še odzvanjale mamine besede. Tiste ta lepe, s katerimi mi je dala dobro popotnico za življenje. Z nekaj joka in veliko smeha, sem se vrgla v lajf brez tiste super opore, ki jo dajejo supermame. Od sebe sem odbijala needy ljudi in si priznala, da me imajo ljudje včasih za nekoga, ki bo skrbel za njih. In se skušala tega odvaditi. Rahlo neuspešno.

Vzela sem si nekaj časa zase, definitivno bi si ga morala vzeti več. Hodila naokrog in srečevala super ljudi. Vmes sem skušala še milijontič rešiti nezvezo, ki je bila žal že nekaj časa obsojena na propad. Sem se pa nehala sekirati, kar je tudi nekaj. Obdržala lepe spomine in stik brez jeze. Od ljudi sem dobivala veliko pozitivnih odzivov in pripravljenosti na pomoč. Vsaj od tistih, ki so pomembni.

So pa vseeno nekatere stvari, ki niso čisto v tistem kotu, kot bi morale biti, ampak je za to še čas in se ne rabijo pospraviti do konca leta. Nekatere izpustim, ker niso pod mojo kontrolo in si prihranim živce. Posebne zaobljube me ne ganejo, samo tista stalna ... be good, do good in laganje sami sebi, da nihče na tem svetu nikomur noče nič slabega.

Sicer pa je še nekaj dni v tem mesecu, ko se bo še kaj dogajalo ... pa da vidim.

Retro kino

Debata je nanesla na odraščanje v majhnem mestu, kjer so mejniki najbrž malo drugačni, ali pa odvisni od vzgoje. In ena od top stvari je bil kino, ki je bila edina zabava v mestu za mulčke. In top dogodek odraščanja tam nekje pri 12. ali 13. je bil, če smo punce lahko šle same v kino. Božji presredek pa je imel še čajnico, kamor smo šli po kinu. Na čaj in palačinke. Ampak top je bil pa kino.

Torej, kino je bil nekje na koncu mesta, tam nekje pri občini. Vsak vikend je v kinu igral drug film. V petek ob 20h in v soboto ob 19h ali nekako tako. Edini izjemi, ki sta igrali dva vikenda in menda še celo v nedeljo, ali pa morda v soboto dvakrat, ne spomnim se več, sta bila filma Armagedon in Titanik. Cel Božji Presredek je drl v kino tudi ob predvajanju filma Zadnja večerja. Od doma smo šli že eno uro prej, da smo ja dobili karte in se prerivali, da bi dobili karte v zadnji vrsti ali na balkonu. Če je bila priložnost taka, da je bil balkon sploh odprt. Valda so bili vsi sedeži v isti ravnini in se že iz tretje vrste ni nič videlo, ampak je bilo treba sedeti v zadnji vrsti.

V kinu ni bilo ničesar, razen platna in sedežev. Nobenih kokic, prepovedano je bilo nosit hrano v dvorano. Vsi smo skrivali bonbone v torbicah in žepih in se učili, kako jih čim bolj potiho odviti. Nimam pojma, koliko filmov sem tam videla, itak so prihajali k nam v kino s približno polletno zamudo, že itak pa v Slovenijo vsak film pride po tem, ko dobi vsaj tri nagrade in ga predvajajo na vseh celinah, razen v Sloveniji.

Še največji kino dogodek pa je bil ta, da nas je mulčke nekdo peljal v kino v Maribor. V Udarnika ali Partizana. Normalno to niso smeli biti starši. Daleč najbolj kul je bilo pa to, da sem imela starejšo sestro, ki me je kdaj peljala v kino v Maribor. Tam so namreč imeli kokice, rdeče žametne sedeže in vrste, ki so se spuščale navzdol proti platnu in celo kafič, ki je bil znotraj kina. Cel vau. In še dodaten plus je bil McDonald's. Po kinu. Mogoče celo drive in McDonald's. Boljše kot čajnica.

Nekje vmes so zaprli kino v Božjem Presredku, odprla pa so se mega kina z več dvoranami, večjimi kokicami in veliko kokakolo. Po grožnji, da bodo mala kina propadla, smo od zavračanja smrada in gužve začeli spet hoditi v redka mala kina, ki obstajajo menda še samo v Ljubljani. Tam nimajo kokic, sedeži pa so še vseeno rdeči in se v vrstah spuščajo proti platnu. Delujejo verjetno samo zato, ker smo se enkrat vmes naveličali z interneta vlečt filme in zato, ker tam vidiš filme, ki jih niti slučajno ne bi vlačil z interneta, ker so v bizarnih jezikih (s tem mislim vse, kar ni angleščina). Lahko se pa tudi motim.

Ena stvar je pa še vedno enaka. Še v vsakem kinu me bolijo kolena in se cel film ukvarjam s tem, kam naj dam noge.

Simpl k pasul

Ali še bolj, če gre za korenčkovo juho.

Najprej sem jo v napadu diet dobila na mizo od daljne sorodnice, ki je v kuhinji še raje kot jaz. In ki je vsa vesela, da lahko za mene kaj speče in skuha, ker ima špuravo družino. Moja dieta pa ji je v čisto veselje. Takšna nadomestna mama je.

Korenčkova juhica pa gre preprosto tako:
- 4 korenčki (malo večji)
- polovica (ali manj) pora
- sol
- poper
- ostale začimbe po okusu in želji

Por nasekljamo in prepražimo. Dodamo na kolobarje narezan korenček. Osolimo in pražimo - da korenček izpusti malo soka. Zalijemo z vodo, po potrebi dosolimo, po želji popopramo in pustimo, da počasi vre. Ko je korenček mehak, izklopimo ogenj, zmiksamo s paličnim mešalnikom, dodamo še kakšno začimbo po okusu. In voila ... na to nisem alergična.

Razmerje med porom in korenčkom je stvar okusa. Če je korenčka več, je juha bolj rumena. Seveda je pa še najlepše barve, če je korenček domač. In bolj polnega okusa. Za še bolj fini okus pa jaz dodam timijan, šetraj in peteršilj. Ker je seksi.