Vija vaja

Me je peljala cesta. Niti ne daleč, malo do morja. S plavim prstom na nogi in porezanim členkom na roki. Na morju sem pridelala še padec noža na nožni mezinček, praske na kolenih (ko sem se plazila po skalah iz vode kot en otrok) in pik neznanega izvora na roki.

Domače belo vino s šebeso in radensko je dobro, pijano in varno pred mačkom. Naslednjič si moram kupiti zapestnico iz belih kamnov takoj, ko jo vidim. In pojma nimam, kje so našli tako ozke postelje. Štiri babe in dve blazini = počena vsaj ena blazina. Ja, normalno, ker je nujno probavat, če lahko stojimo gor, čeprav smo štoraste. Itak je bila stara 4 ali 5 let in od bivšega. Skrajni čas, da je počila. Sudoku obvladam, križanke tudi, Bukowski je zaradi intenzivnega lapanja ostal nekje na sredini. Pa tudi potovanje brez klime ni tako naporno, če se ne voziš po tavečji vročini. Če pa potuješ le, kadar dežuje, te pričaka še kak lep pogled skozi okna (kvaliteta pa spet zavidljivo telefonska).

Čakal me je lep zaključek dopusta v Ljubljani. Škoda le, da sem v nehvaležnem vremenu imela s seboj samo trenirko in balerinke. Moj nomadski duh bi kar ostal in lutal še malo tam ... čeprav se je telo razveselilo domače postelje. Do domače hrane pa mi še vedno ni uspelo priti.