Kako pomilovanja vredni izpadejo ljudje, ki imajo polna usta besed, in si ustvarjajo mnenja o drugih na podlagi slišanega in ničesar videnega. Pogrešam pravo mero tišine. Morda me je prav ta spotaknila, da sem hotela govoriti.
"Nisi lepa, ko jokaš."
"O ja, pa sem!" in ugriz v ustnico.
Preživljam še nekaj zadnjih dopoldnevov, ki sem se jih kar navadila, potem pa z dvignjeno glavo proti novostim. Težko bo, vem in čutim, da se prpriavlja neka nevihta. Bom pa zaprla oči in mislila na pomirjujoče vonjave.
Nekaterih stvari pa tudi virtualno ne priznam. Od utrujenosti me včasih zaboli želodec.
Ni komentarjev:
Objavite komentar