petek, 28. januar 2011

Fajitas kingdom

To besedno zvezo smo ustvarili enkrat v času rednega obiskovanja faksa, ko smo se z družbo dobivali na večerjah, enkrat pri enem, drugič pri drugem, in merili veličino napada na fajitas izpod različnih kuhalnic.

Ta teden sem se spomnila, da že celo večnost nisem delala ničesar s tortiljami, zato sem po hitrem postopku šla v nabavo. Enkrat med nakupovanjem sem se spomnila, da mi je pravzaprav bolj všeč domača guacamole, ki sem jo že enkrat ustvarila po domišljiji, tokrat pa sem zadevo še nadgradila.

Recept Šuši Guacamole pa gre nekako takole:

Izdolbemo meso dokaj mehkega avokada. Jaz sem za dve osebi porabila samo polovico, in sicer tisto brez koščice, ker avokado je približno tako butast, kot povprečni Španec, in meso porjavi samo na tistem delu, ki nima koščice. Izdolbeno meso sem premečkala z vilicami, prelila s par kapljicami limetinega soka, nasekljala por in papriko, dodala ščepec soli, ščepec belega popra in malo mlete rdeče paprike. Paradižnika mi je zmanjkalo, in ga pač nisem narezala na kockice. Namesto tega sem v zmes dodala še eno žlico tiste rdeče omake za mehiško hrano.

Slik ni, ker sva bili preveč lačni.

Če kaj guacamole ostane ali ne veste, kam s preostankom avokada, priporočam, da porabite kot namaz v sendviču s šunko, sirom in rukolo.

torek, 25. januar 2011

Kolateralna korist

Zadnje dni se v teku vseh dogodkov počutim, kot bi stala na železniški postaji (ali pa na postaji metroja), medtem ko mimo mene brzijo vlaki. Čeprav je vsaj občutek, da še držim vajeti, malo višje stopnje. Ali pa vsaj občutek, da tam stojim z razlogom.

Nagrada za pridnost in prijaznost je bil domač štrudelj, ki ga je nemudoma zmanjkalo. Nagrada za mojo presekano odločitev pa stresanje jeze na ubogo mene, neupravičeno. Torej smo v ravnovesju. V torbici še zmeraj ni zložljive zobne ščetke, a vseeno zjutraj pridejo prav sončna očala. In dolg sprehod za treznenje in praznenje težke glave. V ravnovesju tudi držim vse plane in vse prepovedi planiranja. Dolgoročni plani so lepo zaviti v vato, kratkoročni se še zmeraj vsak dan sproti rušijo in postavljajo na novo, tisti plani, ki jih imajo drugi z menoj, pa so odvisni od moje volje. Kak večer mi nepričakovano druge roke operejo lase, spet drug večer si privoščim samo zase, v kopalnici z vsemi dišavami v stekleničkah ali ob dobrem filmu z babami.

Na kratko: počasi se sestavljamo, kar se pozna tudi na želodcu, ki je kar vesel belega ruma. Skrbi me samo še to, da imam čas za komunikacijo s kitajcem, ne najdem pa dovolj minut za pogovor s starši. Hrana je pač prioriteta v redkih trenutkih, ko želodec uboga.

sobota, 15. januar 2011

Pet minut

Malo godrnjavosti izgine v tistih nekaj minutkah pred večerom, ko se mi po dolgih mesecih pred okno nariše rozasto oranžen oblak in se nebo počasi obarva v odtenke do teme in prve zvezde. To je mojih umirjenih pet minut dneva.

Potem se spet začne cepetanje, ker nečesa preprosto ne morem spremeniti, grizenje nohtov zaradi kolateralne škode, večne nepredvidljivosti in prisilnega skakanja s padalom. Nekje med pobiranjem črepinj sem mat učila, kako se vzpodbuja otroke. Saj bi bilo smešno, če ne bi bilo tragično. V idealnih pogojih bi se basala s kitajsko hrano (uuu, me že stiska v želodcu od misli na to, kako tega ne bi prenesel) in svoje čebele v riti umirjala nekje na kakšnem koncertu ob kozarčku jegra. Mogoče bi še komu podarila kak nasmeh, čeprav visokih upov na to ne bi stavila.

Še največ kar lahko v danem trenutku naredim je, da si v sanjah sezidam gradove v oblakih, se napokam trenutne doze tablet in odkašljam nazaj v posteljo.

sreda, 12. januar 2011

Ljubezen

- Zdravnica pravi, da imam počasne jajčnike, pa bom morala na hormonske terapije, če bom hotela zanositi.
- Ahhh, lubica ... daj ti meni te svoje jajčnike, jaz nočem imeti otrok. Ti jaz dam svoje, če še delajo.
- Pa kaj si ti normalna? Še nimaš dovolj problemov?
- Ja pa en gor, en dol, isto sranje ...
- Ne, ne dam ti svojih, jaz bi tudi imela kakega.
- No, no, sej ti nisem mislila jemati stran, sam pač, če hočeš, jih lahko daš meni. A pol praviš, da je zadeva resna ... hmmm, jaz tej tvoji ginički ne verjamem. Ti si preveč popolna, da bi lahko imela počasne jajčnike.