Tipkanje na slepo

Čas za nekaj dejstev.

- Cel teden in tri dni sem bila široko nasmejana. Potem sem se malo namrgodila. Ni mi všeč, če se me ne posluša.
- Nimam motenj hranjenja, samo vroče mi je.
- Zmedena, neodločena, a z dvema pomembnima ciljema. Za vse ostalo mi je vseeno.
- Telefon crkuje. Rabim novega. Za klicanje in sms-e z estetskim pridihom. Do 50 evrov, ker moram še kaj jest. Raje manj. Videla tudi telefonček, ki se mu reče Diva - mi je narisal nasmeh na usta. Pa neka draga eko zadeva tudi. Slab potrošnik sem; še vedno mislim, da rabim poceni telefon, ker itak crknejo po letu in pol, če jih namakaš v pivu.
- Nujno moram narediti back up; shranit vse pomembne datoteke, ugotoviti, kje imam vse cd-je s slovarji. Potem pa izbrisati Visto in naložiti nekaj drugega. Kovačeva kobila je zmeraj bosa, Fjodor pa je tečen. A se komu ljubi to delat namesto mene?
- Posledica zgornjih dveh: razkuri me, če moram zjutraj najprej resetirat računalnik in telefon, da sploh lahko začnem zapravljat čas.
- Ljudje, ki ne štekajo heca, me še bolj nasmejijo. Črni humor zadnje čase lahko redno prakticiram, ker ga moja lubica šteka. Samo večina ostalih ljudi se preveč rada zgraža. Moj dolgi jezik pa ne obstane za zobmi.
- Portorož mi je pasal. Štirje dnevi zabave in smeha, malo alkohola, ležanja na plaži, pešačkanja do Pirana in nažiranja s pistacijinim sladoledom so bili neprecenljivi. Tudi morske hrane se nisem branila.
- Še vedno se išče oseba, ki bi v vročini pičila proti Trenti in me pobasala s seboj. Kondicija je bolj švoh, imam pa zato več trme in poznam luštne poti, ki niso preveč naporne.
- Brez avta se nikamor ne pride. In ja, razvajena sem. Malo prepozno je, da bi to spreminjala. (od doma do železniške rabim avto; od doma do narave ne morem peš, ker je tečna asfaltna pot; še do avtobusne je daleč; raba trol v Ljubljani pa me sploh ne moti)
- Še nekaj sem hotela, pa sem pozabila ... naslednjič.