Pa smo tam, kjer samo še z narahlo priprtimi očmi stiskam pesti, da se vse izide na najboljši možen način. Z vsakim dnem je želja po lezenju v neko posteljo tam čez cesto manjša. Po dolgem prijetnem dnevu (razen tistega dela, ko nisem mogla iz službe, zaradi "tehnične napake") se nasmejana odpravim v drugo smer, h knjigi in filmom, in si polepšam večer s korakom v sredino globoke luže, ki jo je v temi podhoda nemogoče videti.
Še kak tak dan bi, brez metanja sedala straniščne školjke po roki, brez preostrih britvic in brez sipanja soli na rano.
Ni komentarjev:
Objavite komentar