Filozofija čistoče

Življenje s sostanovalci vedno nudi posebne pogoje kar se tiče souporabe kuhinje in kopalnice, pri čemer odkrivaš pozitivne in negativne lastnosti ljudi. Kakor sem vesela, ko pridem domov in me čaka krožnik s tortiljami posebej zame, sem tudi naveličana, ko vidim packe na pultu in drobtine v koritu.

Tako kot v tem trenutku ob pozni uri ignoriram tisti kosem praha v kotu sobe, se učim ignorirati manjše packe na pultu in razmazana ličila v umivalniku. Kljub temu pa sem navajena imeti delno do pretežno čisto. Brez umazane posode v pomivalnem koritu, s pobrisanim štedilnikom, čistim hladilnikom in pospravljenimi ostanki kosila, kakor tudi cenim pospravljanje odpadlih las, spiranje kadi in čisto školjko. Ker kopalniška higiena pri nas ostaja na meji sprejemljivosti, razen morda kakšnega lasu preveč v odtoku, pa me blazno nervira večni kaos v kuhinji. Še najbolj pa me razburi filozofija "Što se ne vidi nije prljavo." Ker je. Pa še kako je. In potem se meni bruha, ko čistim omarico, predvideno za začimbe (kjer moji začimb niti slučajno ni), ki je nazadnje videla krpo že pred leti.

Najbolj pa se sama sebi smejim, ko posredno trdim, da jaz pa res čistim. Ma ja, zjutraj sem pustila skodelico v pomivalnem koritu, zdaj ne bom plesala s sesalcem in kak dan tudi v mojo sobo pade bomba. Me pa zanima, koliko ljudi še trdi, da ima vedno čisto, pa je pravzaprav čisto samo po njihovih kriterijih, ki so morebiti nižji od mojih. Ko bom velika, bom imela dobro čistilko. Tole moje drgnjenje fug vzame čisto preveč časa. Pa tudi tečno je, če po dolgem dnevu prideš domov in takoj začneš čistiti. Mogoče pa bi si vzela malo tiste slepote za prah ... česar ne vidiš, te pač ne more motiti.

Je pa lepo, ko kdo pride na obisk in pohvali belino tvoje stare študentske kuhinje. No ja, sicer se pa ob tem počutim čisto preveč gospodinjsko.