Leteči tedni

Res kar naenkrat izginejo, ko je toliko vsega. Med koncertom Perpetuum Jazzile je moja roka varno počivala v drugi roki, na Jinxih sem se malo naplesala in zaljubila v Jajino obleko, nato pa ugotovila še, da sem izbrala najbrž najbolj morbiden film na Liffe. Me pa definitivno ni pustil hladne.

In medtem, ko se mi dogajajo nekatere sanjske reči, me na drugi strani čaka precej kruta realnost, zaradi katere ne spim in težko sledim svojemu planu "zredila se bom". Pa vsaj vem, kje me zvečer čaka topel objem.

Tehnika tudi ni na moji strani. Fjodorja izdaja srce (beri: baterija), nisem bila sposobna priključiti TV-ja, službeni računalnik pa ne mara interneta ravno v trenutku, ko moram nujno nekaj poslati. Vsaj za štedilnikom se še vedno znajdem. Zadnje čase sicer bolj padajo zelenjavne juhe; sploh mi je bila všeč zadnja pogruntavščina z brstičnim ohrovtom in koromačem. Samo še vedno mi je blazno tečno kuhati samo zase ... Pa tudi ob večerji za dva umiram od smeha zaradi lepih krožnikov in lepih vinskih kozarcev, ob katerih leži "študentski" pribor.

Nenazadnje pa sem dobila plus tedna, ko sem na FB prebrala sporočilo, da je prijazna soseda našla mojo urbano (ker mi je med iskanjem ključev padla iz torbice) in poskrbela, da sem jo dobila nazaj. Morda pa še meni uspe poskrbeti za kakšno kvalitetnejše branje ... iz torbice mi je namreč padel tudi navdih.