Marsovsko zelena

Imam energijo, stvari se končno premikajo. Sicer marsikaj ne štima, ampak mi je všeč nasmešek in barva oči na novi fotografiji. Še vedno vsak večer buljim v nebo. Običajno na avtobusni postaji na koncu Ljubljane, ko se vračam proti trenutni rezidenci. Slik nimam ... pa tudi, če bi jih imela, nimam pojma, kje je kabel.

Čakam samo še ključe od novega stanovanja, medtem ko sem tiste do mojega srca iz varnosti pogoltnila. Morebitni pogumneži se naj pred kakšnim poskusom raje posvetujejo z zadnjim herojem, ki mu je my evil twin odgriznil jajca. In my evil twin je še lačen. Je pa res, da si je softič del mene morda malo zaželel noči v tistem objemu ... me je preventivno zabolel želodec. Tudi zložljiva zobna ščetka je poletela iz torbice naravnost v smeti.

Najbolj od vsega, komaj čakam "svojo" kuhinjo, da se bom izgubila med lonce in na zdrav način nazaj dobila vsaj toliko kilc, da se ne bom več bala svojih nog. To bo čas paradižnikovih juh, piščanca z jabolki, olivnega olja in blazamičnega kisa, kokosovega masla, pečenih bučk in polnozrnatega kruha. Se opravičujem, prvi mesec je že zapolnjen z večerjami. Se pa odzivam na povabila na sok/sladoled; dobrodošli so tudi kakšni novi recepti. Počutim se, kot da prihajam domov.

Pa ne še nehat držati pesti ;)

Zaspanka

Med tednom spim pri bratu, kakšno noč na tleh na napihljivi podlagi, prekriti z odejami (čeprav je sicer dovolj udobna), ali na njegovi fedrasti postelji. Podarjenem konju sicer ne gledam v zobe, sem pa navajena biti sama, in čeprav se odlično razumeva, vsak petek komaj čakam, da pridem domov. Malo zasebnosti, več prostora in predvsem večja in udobnejša postelja.

Še udobnejša je odkar imam Dormeo podlogo, ki postelji doda nekaj cm v višino (in meni nasmešek na usta, ker mi je ža tako všeč visoka postelja), predvsem pa je končno postelja podobna postelji. In čudežno se zbujam brez bolečin v trtici in ostalih delih hrbtenice. Poleg tega, bi zdaj celo razmislila o kakšnem taborjenju, ker bi definitivno vzela s seboj to zadevo. Še bolj všeč pa mi je bilo, da se je Dormeova ekipa izdatno potrudila za moje zadovoljstvo. Podloga je bila dostavljena v manj kot enem tednu, čeprav sem jo naročila v trgovini (ne, nikdar ne kupujem stvari preki interneta, ker se še do nadaljnega izogibam kreditnih kartic), pa tudi pozanimali so se, če sem zares zadovoljna z izdelkom. Plus točke, vsekakor.

Od utrujenosti sem torej načrtovala vikend bliže postelji, pa mi včeraj ponoči to ni uspelo, zato pa ga danes bolj intenzivno izkoriščam. Pri tem vremenu tako ne vidim drugega smisla, kot da preživim dan nekje med kuhinjo in posteljo/kavčem z dobrimi filmi in v tišini po želji. Kljub temu, da jutri vstanem pred 7h, se tolažim s tem, da se bom vsaj udobno naspala. Upam tudi, da jutri ne pozabim fena ... en bad hair week je bil dovolj za ta mesec. Mnja, čisto preveč lena sem, da bi si že danes spakirala stvari.

Sem rekla lepi dnevi?

Kmalu po objavljenem postu sem namreč vzela antibiotik in čez par minut na poti v službo doživela čudovito reakcijo nanj. Do službe seveda nisem prišla - slabost, bolečine v želodcu, omotica, oteženo dihanje. Ko sem prišla do sobe pa sem se samo še sesedla na tla. Sem imela popoldne Alice v čudežni deželi. Ležala na ležalki na tleh in se držala postelje, pred očmi pa malo črne pike, malo pa vrtenje stropa. Malo težav z ravnotežjem in nesposobnost fokusiranja. Na kratko: bolj pametno bi bilo, če bi sama ruknila dva litra viskija.

V ponedeljek me pričakuje gospa doktor, laboratorij pa bo lahko mirno raziskoval mojo kri.

Lepi dnevi

Osnutkov se je nabralo že preveč. Dogaja se ogromno stvari. Po Ljubljani poskakujem z velikim nasmehom in nobena neprijetnost me več ne spravi iz tira. Za zdaj.

Ugotavljam tudi, da imam problem z jesensko garderobo. Vse lepe oblekice, primerne za v službo in za ven, so mi konkretno prevelike, nakupovanja pa se mi sploh ne lušta. Še nekateri čevlji so mi preveliki, česar sploh ne cenim. Je pa zato počutje boljše.

Uspešno sem prestala tudi prvi poskus sranja v koruzo. Bo treba kar za nekaj tednov na kolena, prositi, in storiti še ogromno stvari, da bi zadevo jemala resno. Mislim, da je nasmešek na mojem obrazu povedal več kot vse besede.

Gospod M in Pojštergajst

Zadnje čase me vztrajno zasleduje en gospod - pravi, da se piše Murphy. Jaz mislim, da je včasih malo jezen name, ker mu kažem jezik in potem dela neumnosti. Tokrat mi je ušpičil to, da mi je uničil žurko. Pa ravno meni. Ne samo ene … celo dve! Najprej v petek, ko sem razmišljala o Melodromu in o K4, na koncu pa zaspala med gledanjem filma. Zakaj? Ker me je dež večkrat namočil do kosti, premočil čevlje, nenazadnje pa so se tudi moje žleze odločile, da se vnamejo.

Tudi za soboto sem imela v planerju že dolgo zabeleženo »pijanica z babami«. No, ni šlo. Se je ta moja bezgavka odločila, da se še malo bolj vname. Iz Ljubljane sem prišla pozno popoldne, se najedla in odplavala k dežurnemu zdravniku. Hja, tukaj sem imela malo sreče: je mlad gospod vsaj približno dobro zgledal. Jupi, poleg pokopališč in trgovin, torej lahko srečam dobrega tipa tudi v zdravstvenem domu. Kaj je naslednje? Dom upokojencev?

Kaj pa je s Pojštergajstom, se najbrž sprašujete. Tule pa je zadeva sledeča: ker je tudi »pijanica z babami« zame odpadla, sem se privlekla (priplavala?) domov, postlala posteljo, oprala dve rundi perila in napadla jabolčno pito (kar kupljeno). Potem sem se s Fjodorjem v naročju spravila na posteljo, malo z ritko pomigala po novi Dormeo podlogi in se stisnila k velikemu modremu gajstnemu pojštru – Pojštergajstu. Joj, sva se imela luštno med chatanjem in prestvaljanjem programov po TV, vse dokler nisva objeta zaspala.

Don't jinx it

Pa smo tam, kjer samo še z narahlo priprtimi očmi stiskam pesti, da se vse izide na najboljši možen način. Z vsakim dnem je želja po lezenju v neko posteljo tam čez cesto manjša. Po dolgem prijetnem dnevu (razen tistega dela, ko nisem mogla iz službe, zaradi "tehnične napake") se nasmejana odpravim v drugo smer, h knjigi in filmom, in si polepšam večer s korakom v sredino globoke luže, ki jo je v temi podhoda nemogoče videti.

Še kak tak dan bi, brez metanja sedala straniščne školjke po roki, brez preostrih britvic in brez sipanja soli na rano.

Naključja

Resda v Božjem Presredku ne hodim kaj ekstra ven, ker tudi ni kam za it. Včasih grem v Maribor, ampak zdaj že nekaj mesecev ni bilo časa za tovrstne aktivnosti. Očitno pa se tistih nekaj redkih dobrih tipov strinja z menoj. Srečamo se namreč kvečjemu še na pokopališču ali ob nedeljskem jutranjem ajnkaufanju. Moram priznati, da sem se že ustrašila, da sem stara ... pa sem ugotovila, da nas druži navdušenost nad Božjim Presredkom. Dejstvo je tudi, da je včerajšnje srečanje vključevalo dva namrgodena frisa z izrazom "brigam se zase, so should you". No, oba sta se spremenila, ko sva se zagledala - srečaš znanca, ki se ti zdi prijeten, po dolgem času ... seveda se nasmejiš (četudi še pred prvo kavico).

Smejal pa se ni foter, ko sem med kosilom vklopila črni humor: dostikrat namreč kupimo Babičin kruh, včeraj pa sem bila v drugi trgovini in sem vzela Matjažev kruh ... slučajno je tako ime bratrancu in slučajno je naša ljuba babi pred kratkim umrla ... in slučajno sta kruha zelo podobnega okusa in sestave. Mogoče komu to kaj vklopi, meni pač je. Pa kaj, naša babi bi se ziher smejala. Kot sem se jaz, ko sem slišala, da je na nekem romanju strela zadela in pobila cel kup vernikov.

And isn't this ironic ...



No, saj zdaj se bo dogajalo kaj bolj zabavnega, ko vsaj za nekaj dni zapuščam Presredek in pičim v Ljubljano. Iščem stanovanje, iščem službice in celim rane srčnega poka. Mogoče še kdo, polg moje lubice, šteka delovanje mojih misli.

Oprana jutra

Stalno zasedena z iskanjem nečesa. Kljub temu sem si vzela nekaj časa zase, za igranje družabnih iger (in ugotovila, da nakje v ozadju možganov hranim tudi nekaj podatkov, za katere sem mislila, da se mi o njih niti sanja ne, predvsem šprtne narave), za prejšnjič omenjeno razvajanje. Vse je pasalo za dušo.

V horoskopu je sicer pisalo, da moram seksati, ampak jaz sem se raje odločila za filmski večer sama s seboj, dišeča po eteričnih oljih in ravno prav prijetno utrujena. Nov dokaz, da horoskopi niso resnični.

Enkrat vmes sem stopila pred okno in zadela sončni zahod. Razgled tukaj sicer ni tako lep, odkar so mi pred nos postavili en kup novih blokov, nebo pa se mi še vseeno včasih pokaže v vsej svoji veličini. In za nekaj trenutkov vse ostalo izgine.

Všeč so mi sveža jutra, ko me zbudi pesem na ustih.

Ohm

Hit the Bottom je igrica, ki se jo zadnje čase očitno zelo rada igram. Morda bi bilo bolje, če bi se šla Hit the Spittoon. Resno, določenemu akterju sem celo razložila, da če bi bilo po mojem, bi imel zlomljeno nogo. Nekje se moja prijaznost konča. Hmm, to zveni, kot da sem sicer blazno prijazna (saj se trudim).

Danes sem v roke prijela telefon, in se naročila na zapravljanje skoraj neobsotječega denarja. Tako ali drugače, vsak človek (in ne samo ženske) potrebuje malo razvajanja. Jaz sem se odločila, da bom vzela kar tri v enem. Najprej nego obraza, potem delno masažo in na koncu še novo frizuro, vse v enem salonu, tako da pred večerom najbrž ne pridem ven. Potem pa se bom vsa dišeča in blesteča spokala na kavč/posteljo z dobrim filmom/knjigo. Ena me še čaka, potem pa moram v Konzorcij po nove. V določenem delu življenja pač pridejo v poštev samo mali koraki.

auč

Vsa vesela, ponosna in potrebna trenutka relaksacije, sem se z mislijo, kako bom samo še nekaj preverila zaletela v zid. Rada imam presenečenja, če niso negativna. En klik me je vrgel na prepovedano območje, me raztrgal od znotraj in vzel dih ter apetit.

Tokrat lahko samo sama sebe po buči tolčem, kaj pa tiščim nos tja, kamor mi ga res ni treba. Kot bi šla prečkat prepovedano območje in se potem čudila, da me je stresla elektrika. Ampak v opravičilo, res nisem vedela, da bi kaj lahko tako zabolelo. Zablodelo dušo bo potrebno privezati, da zaceli rane.

Dobra stran, zdaj imam vsaj potrjeno tezo, da mi stres najbolj udarja na prsni del vretenc.

Nametano

Pardon, navdih je ostal tam nekje med fedrami, ki mi nabijajo v hrbet, medtem ko čakam na Dormeo podlogo (al kaj že), ki jo bom morda celo kombinirala z Dormeo rjuhami, ki se ne dajo zlikati.

Mimogrede, potrebujem kakšno informacijo o spodobnih tujih internetnih straneh, kjer lahko objavljaš oglase v angleškem jeziku in jih vidi cela Evropa. Fajn je, če so zastonj oziroma čim cenejše (odvisno od kvalitete pa tudi dražje). Sicer znam brati in uporabljati google, ampak rabim kakšno informacijo iz prve ali druge roke.

No, ko sem že govorila nekaj o navdihu ... mislim, da bi lahko ustanovila fakulteto za neuporabne študije, kakšne misli mi gredo po glavi. Sploh pa sem v čisto napačnem trenutku pozabila, kaj pravzaprav hočem. Obsedenost z organiziranostjo je jeba, sploh ko stvari ne gredo tako, kot bi človek hotel. V opravičilo: v bistvu sem za odtenek manj tečna, kot delujem. Če ne drugega, se spet poslužujem črnega humorja. Še dobro, da ga nekateri okrog mene razumejo, sicer si ne bi mogla privoščiti takšnih komentarjev čez samomorilce. Jebat ga, v avgustu sem bila na čisto preveč pogrebih, da bi ostala resna. Od letošnjih pogrebov pa sta bila dva zaradi samomora. Pokopališč itak ne maram, tako da upam, da jih bom v prihodnje čim manjkrat obiskala, za samomore pa sem se odločila, da so out. Prosim, da ljudje to upoštevajo.