Včeraj sem zaspala na veliki postelji, vrata so bila dvakrat zaklenjena, ključ obrnjen tako, da jih je nemogoče odkleniti, druga vrata zapahnjena, da niso treskala, ko se je zrak, ki je prihrumel skozi odprta balkonska vrata, zapodil v zrak, ki je prihajal skozi odprto okno v kuhinji, skupaj pa sta se zaganjala v piš, ki je prihajal pod zaprtimi vrati v mojo sobo. Zato, da bi veter, ki je odmikal zavese, lahko prinesel pomirjajoč vonj sveže opranega perila.
V prepihu sem vonjala tudi magnolije in vrtnice. Ob na pol odsotnem ... ali na pol prisotnem ... gledanju Botra, sem si zaželela dotika. Definirano nedefiniranega. Raje imam figo kot tak dotik. Vrtenje okrog prsta je lahko, a kmalu izgubi svoj čar. Po tisti deževni noči v objemu sem ugotovila, da ne bom več tista, zraven katere On spozna, da je Ona prava, da začne paziti na Njo, da Njej daje vso pozornost, da vzame svoje življenje v roke, shujša in oblikuje svoje telo in hkrati uspešno zaključi neko obdobje, ker se je imel čas napasti moje dobre energije. Ker se mi potem, po mesecih ali letih, sredi trgovine priplazi za hrbet, pokrije oči, jaz pa ga prepoznam po parfumu, ki sem mu ga priporočala. Vrečke pa vseeno sama vlačim domov. Navadno po tem, ko mi z največjim nasmeškom predstavi Njo.
Dosti imam tega, da sprašuje kdo je kdo, hkrati pa ne daje, kar bi lahko. Takšno spraševanje prepovedujem ali pa skoparim z odgovorom. Lahko še huje: lahko dam dvoumen odgovor ...
Ni komentarjev:
Objavite komentar