Kar te ne ubije ... te ubije počasi?

Najbolj mi gre na živce, ko se zbudim polna zagona, z osami, čebelami, muhami in kar je še nadležnega v riti, pa sem prisiljena na nekoga čakat. Tokrat na dva. Na kolegico in na fotra, da mi pripelje avto.

Zdravstveno stanje se izboljšuje, razen hiperaktivnosti, ki niti ni tako nenavadna. Problem je le, da se srce upira, ker ne more. In če nočem bruhat okrog, se moram umiriti ... mnja. Jaz pa sem spet od nekod pobrala duracel zajček efekt. Verjetno posledica celoletnega sedenja, delanja, pisanja in blodenj. Rabim naravo, rabim sprehode, rabim izmučiti telo ... in potem čez prižgat cigaret.

Do neke mere uspem ignorirati malomeščansko življenje, ampak tukaj ljudje res buljijo. In nočejo biti veseli! Ko gledam starše, se držim za glavo. Mati serje s sentimentalnostmi in ignorira dejstva, da je ignorirala dejstva, fotr ima tu in tam kak dober trenutek (ki je najbrž posledica tega, da sem ga parkrat vprašala, če ve, kakšne neumnosti dela in govori). Sestra mi kljub svojim težavam uspe povedati, naj se neham uničevati, bratec pa me stisne in spravlja v smeh.

Po drugi stran razmišljam o tistem objemu in sedenju na dveh ali več stolih. O tem, da pravzaprav nimam pravice težiti, ker sem tudi jaz še kak stol sebi primaknila ... ampak jaz po nekem naključju vse izvem. In o tem, da tako in tako ne sprejemam napak. Tudi o tem, da je veliko razlogov, zakaj imam tako rada svoje Srce. Ker mi ni treba ničesar prikrivati, ker me ima rad z vsemi mojimi napakami. Ker se poslušava in se ne jeziva zaradi najinih izpadov temperamenta, ostrih besed, ki jih ne misliva resno, in krute direktnosti. In o tem, da ga imam rada, ampak ga ne ljubim, čeprav je globoko pod mojo kožo. Posledično pa o tem, da je tja skoraj nemogoče priti.