Slabosti še vedno ni konec, dihanje je še vedno plitko, glava na določenih mestih še vedno boli, še posebej po spanju., srce pa utripa včasih prehitro, včasih počasi in močno. Ne pijem kave, jedla sem končno nekaj normalnega, bomo videli, če bo ostalo v želodcu. Doma me čakajo zdravniki, da mi povedo, da je to od stresa, tisto zaradi hrbtenice, ono pa zaradi utrujenosti in izčrpanosti.
Gledam romantične filme (smrk, smrk), delam (hvalabogu, da lahko delam doma) in čakam Johnnyja, da me pride cartat in me pelje na sprehod. V prostem času pa spet pizdim čez moško neskončno nesposobnost. V upanju, da so starši pogruntali, kdo je otrok v družini, sem ugotovila, da imam odraslega brata. Ah, no, sva vsaj dva. In tako vem, kdo me bo peljal v naravo, ko ne bom smela vozit.
In škilim na ekranček telefona. Delam zbirko slabih odločitev, jih z risalnimi žebljički pripenjam na steno in čakam, da lahko zraven pripnem še koga in kaj.
Ni komentarjev:
Objavite komentar