Malo stvari mi je svetih. Ena od teh je tišina pred jutranjo kavo po neprespani noči, bolečinah v poškodovanem delu hrbtenice, novih komarjih pikih in zateklih prstih. Zahtevam malo: počakaj, da skuham kavo, naredim 6 požirkov, prižgem čik, zazeham, se raztegnem in vsaj enkrat udarim z glavo v mizo. Potem pa lahko vsi govorijo. Odgovori seveda še vedno niso garantirani. Sploh pa ne odgovori na neumna vprašanja. Kot:
-Kako si naredila, da vrečka drži pripopana na ploščice? (what are you, 6? Mokro vrečko pripopaš gor, pa se posuši!)
-Kaj misliš, da bi kava šla v kosmiče? (Ne! Ker je moja in ker je bom še eno šalco spila, zdaj pa tiho!)
Oh those children, they just adore me. Sem imela takoj pomirjevalo, in je pomagalo:
Ni komentarjev:
Objavite komentar