Sem mislila, da sem izpihala dušo. In da sem po vsem, kar me je zadnja dva meseca obdajalo, pripravljena na žur, na morje, na pozabljanje.
Namesto tega ... sem ob 9h zjutraj klicala moje srce, če bi lahko prišlo po mene, ker sem na lastni koži izkusila kapljo čez rob.
Stiskanje v prsih, tresenje, slabost, hiperaktivnost. Šele zdaj, po 6 urah, se pomirjam. Počasi. Prisežem, tistih nekaj dolgih trenutkov, ko sem bila brez zraka, sem slišala počiti svoje srce. Skoraj ljubši so mi trenutki, ko preprosto padem skupaj.
A potem je zdaj še uradno, da je bilo dovolj vsega?
Ni komentarjev:
Objavite komentar