Jutro

Danes sem se zbudila dvakrat: obakrat zaradi čudnih sanj (prvič zaradi duha neke neprijetne osebe, ki je prišel pijan spati pod mojo mizo; drugič zaradi albino tatu, ki mi je ukradel verižico iz tankih zlatih nitk (takšno, kot si želim) po vrhu vsega pa še denarnico, a sem ga uspela onesposobiti, kasneje ugotovila, da je pravzaprav na horsu, vrnil denarnico, neznano kam izginila verižica, policisti pa so mi po 15 minutah čakanja povedali, da sem si sama kriva, da mi jo je ukradel). Jupi. In vsega skupaj sem vseeno spala 6 ur (kar je grozno malo, glede na potrebo po spanju, ki sem jo imela zadnji teden). Pri zajtrku pa sem si nož skoraj vrgla na nogo. Ta oster, pristal je točno tam, kjer je bila moja lepa nogica, preden sem panično odskočila ... in se zapičil v našo grozno (a čisto) talno oblogo. Malo sem se usrala.

Sicer pa je bilo luštno opazovati zbujanje Ljubljane. Ob tej industrijski coni poleg mene si včasih prav želim, da bi imela super fotoaparat. Je v mraku marsikaj za poslikat.

In galebi so mi govorili o morju.

In v sobotni sem podčrtala vse diskutabilne pravopisne rešitve. Napisala kratek esejčič in v kuhinji ob čiku dočakla cimra, ki je prišel iz službe in me čudno gledal.