Ko ti nekdo reče "you are pretty" ... makes a difference. Četudi je to nekdo, ki ga najbrž več ne bom nikdar videla. Romantika za deževne dni. In pravljica za megleno prihodnost. Me zanima, če bi še vedno zardevala, tudi če bi to slišala vsak dan. Lepo bi bilo slišati vsak dan.
Lepo je bilo slišati, po tem utrujajočem tednu. Ko sem ugotovila, da fašem Tourettov sindrom vsakič, ko se za debili vozim po avtocesti. Prvič v življenju me je namreč prijelo, da bi idiotu pred menoj začela blendati, hupati, ga prehiteti in pred njim zabremzati. Sploh, ko me je tip pripravil do tega, da sem ga prehitela po desni, ker ima fancy nov avto, ki skoraj sam vozi in se mu zato ni treba umakniti na desno špuro. Vse to zaradi tega, ker nočem zamujati v službo, pa sem prisiljena, ker mi fotr ne pripelje avta pravi čas. Da niti ne pomislim na tistega poltovornjaka, ki si je prisvojil celo avtocesto do Maribora in se cijazil 100. Ali pa na to, da so ta teden postavili zožanje, ceste pa še vedno nihče ne popravlja. Me zanima, če bi bili tako pogumni, če bi vozili našo samomorilsko napravo ... ali če bi vedeli, da vozim samomorilsko napravo.
Bil je tudi teden težkih besed, ki so izgubile težo takoj, ko so naletele na gluha ušesa. Jebat ga ... jaz sem itak blazno zasedena s tem, da se ukvarjam sama s seboj. Pa četudi samo buljim v svoje nohtke.
Zato pa se v petek zvačar do solz nasmejim, ko pomagam pri improvizaciji bureka in mi za nočno vožnjo domov ostane zeleni val, prazna avtocesta in lepe pesmi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar