Šuši se razkuri

Ko oznanim dva tedna učenja, me vedno vsi najbolj rabijo. Jaz pa seveda prijetno na trnih, ker sem se začela učiti dva tedna prepozno. Kljub temu, da prijazno povem, da sem zaradi pomanjkanja časa rahlo nervozna in da se imam namen posvečati samo svojo dobrobiti, se okrog mene vedno najde nekdo, ki ne more preživeti brez moje pomoči, ali prisotnosti. Tukaj seveda nastopi tudi nesposobnost in ne oziranje se na moje besede.

- Šuši, a mi boš prinesla tistopatisto.
- Glej, poberi me na poti iz službe, pa se zapeljema tublizu in ti predam zadeve.
- Joj, veš kak je bencin drag.
- Ja, glej, ubobožala boš zaradi 1 mg bencina, ki ga boš porabila za to, da me pobereš, da JAZ za TEBE nekaj uredim. Imaš izbiro. Ja, ali pa dobiš, ko bom jaz imela čas, torej čez par tednov.

- Šuši, pridi mi pomagat rezat fižol.
- Učim se (in za fižol mi dol visi, tralala tralali)
- Pa daj no, jaz ga bom ful dolgo rezal, če mi ne prideš pomagat. (ker ima kao ful bizi dan s poležavanjem)
- Učim se.

- Šuši, daj idi kupit kruh pa čike za mene, preden pridete.
- Kaj če bi ti poklical osebo B, ki pride z avtom in se dejansko pelje mimo trgovine? No, da jaz ne bom v dežju lazila povsod okrog, ko sem se že ravno imela namen učit še pol ure.
- Aja ...

Potem pa spet zvoni telefon ... - Šuši, v MB je ful gužva. (aham, jaz pa sem supermen in jo bom odpihnila, al kaj?!)

Vmes si folk vzame še čas za uničevanje mojega novega svilenega šala, telefoniranje pred vrati moje sobe in valda, stalnica - da se nihče ne uspe nič zmenit, če vmes še mene ne vpraša, kaj se je zmenil, ali kaj bi se zmenil. Priznam, preveč obožujem izolacijo.

Jogijsko dihanje in misel na to, da jutri vsaj za par ur spizdim v čudovit svet z meni dragimi, mi omogoča kanček dobre volje in vedno prisotnega črnega humorja. No, pa tudi to, da sem predelala vsaj nekaj literature.