Nuances

Ko ti hothothot francoz v francoščini govori na uho nekaj o tvojem francoskem naglasu, te ob tem ravno dovolj močno drži za podlaket in te potreplja po kolenu. Da ne bi o tem, da so moja kolena puding, če se samo spomnim na to.

Jap, definitivno je to bil čudovit uvod v pomladansko in poletno norenje hormonov, za katere imam občutek, da jih lahko delno umiri samo nekdo zelo poseben. In potem mi povprečje trobi, da so moji kriteriji previsoki. Kriteriji niso nikdar previsoki. Vsak se pač trudi po svojih močeh.

Druga stvar je (zopet) zaslužena sprememba frizure. Nič drastičnega, samo postopoma pristriženi lasje, za poletno štrljenje. Smešni so, ker so se mi po novem začeli zavijati spodaj. Še najbolj noro je, da se je naš fotr na stara leta odločil za dolge lase. Kličem ga Fabio. Konec koncev se malo toliko starih gospodov lahko pohvali s tako bujnimi lasmi, ki še niso povsem sivi. Mah, sej naš tastari je legenda. In ima daljše lase od mene.

Tretjič: a poznaate tisto, da greste na dopust in ga maksimalno uživate in posledično zapravite kar lepo vsoto denarja? Pa poznate tisto, da pridete iz dopusta in ugotovite, da morate preklicati pol familije, če lahko pride po vas, ker je nekdo razbil avto? No, ker se je tovornjak rikverc zapeljal na havbo. Morda pa se bom v službo peljala z izposojeno petko. Renault pet, namreč.

Kaj pa tisti občutek, da vam je čisto vseeno, kaj se dejansko zgodi, ker mislite na nekaj čisto povsem drugega. Na sebe. Na vse, kar še čaka. In na haha občutek v glavi.