Včasih se počutim ujeto, ker še vedno vidim dve poti in me bolj privlači tista "neprimerna". Morda je bolj nevarna, pa vseeno mislim, da se bom na njej več smejala. Ker če pomislim, kako sem takrat odskočila in se nisem vrnila, potem lahko odskočim tudi zdaj. Čeprav je takrat obstajala pot nazaj v varno naročje, velik objem, zdaj pa tega ni. Morda je za naslednjim ovinkom ... morda pa tudi tam ni. Morda me je samo strah, da je res vse, kar sem si nekoč predstavljala. Neizpodbitno res pa je, da lahko preživim brez tega, kar je zdaj. Preživim, ali živim bolj polno. Vedno zame.
Pogrešala bi dotikanje gležnjev. Bi pa lahko kadarkoli skočila s padalom.
Ni komentarjev:
Objavite komentar