Neka druga republika

Zdaj vse vidim drugače. Čeprav me na tisto davno še zmeraj spominjajo vonji. Vsak dan raje imam spremembe. Tukaj trohni, smrdi, kaže se pomanjkanje okusa, preziranje elegance, poneumljanje in na koncu beg. Neujetih.

Mejo sem uzrla še iz druge strani. Iz tiste, ki je meni bolj pisana na kožo. Kjer trud ni zaman. Kjer te ne zapelje na prašno cesto, pa če se to sliši še tako romantično, je na koncu prašne ceste le še neko koruzno polje iz prejšnjih časov. Namesto umiranja na obroke je zdaj trohnjenje na obroke. Kaj pa pride po trohnjenju? Se kaj spremeni? Ali ostane le tisti izmučen delavski obraz v modrem kombinezonu na ostanku železja?

Kje je pa ravnotežje? Tiste roke več ne morem zagrabiti, da bi jo potegnila navzgor. Ali pač? Ali pa je potrebna ravno moja roka, da učinek vrtinca spremeni v izvir. Ni dobrih vil.