Kdor išče, ta najde

Moje nomadsko življenje preteklih let (in stalno seljenje od doma, k mami, sestri in nazaj domov v zadnjih mesecih) je pustilo resne posledice na moji organizaciji. Pojma nimam, kje je kaj.

Tako sem se končno spravila k učenju in pozabila, kam sem dala markerje. Ni učenja brez markerjev! Zbloda zblojena kot sem, sem jih celo sanjala. In po treh dneh našla. Kje? Kako? Tako, da sem na glavo obrnila vse škatlice, predale, omaro z zapiski (ja, celo omaro rabim) ... na koncu pa sem jih našla v škatli z mojimi dragocenimi fukiš-elegantnimi peep-toe čevlji. Shranjene v prozorni škatlici, skupaj z ostalimi kuliji (in plonkci), ki sem jih pogrešala.

Vmes me je našel tudi hare krišna, ki mi je prišel zvonit na vrata in mi v roke potisnil tri knjige, ki jih je menda prebral sam Einstein (če je to bral Einstein, sem jaz bicikel - ampak, vse je relativno, nič ni absolutno, kajne). Seveda mi nič ni bilo jasno, ker sem ravno v glavi razglabljala o tem, kako luksemburščina, ki je evropski jezik, še vedno naj ne bi bila zapisana, temveč le govorjena.

Našla sem tudi bolj ali manj vse odgovore na vprašanja, ki so mi še manjkali. Torej imam zdaj vse potrebno za učenje. Samo pomnilnik letnic mi še vedno ne dela. Ampak, če mi karkoli zgodovinskega ne bo jasno, lahko grem k sosedi.

A kdo ve, kako se čas ustavi?