Vikend varuška

Đizs, jaz sem otrokom najbolj neprijazno bitje. Vključno s tistimi, ki jih obožujem, ker so "moji". Sej otroci niso slaba bitja, nasprotno, otroci se mi zdijo najbolj zanimiva bitja. Mali in malo večji, pa tako ostro izražajo svoj značaj. Super so, če jih gledaš od daleč. Kot v izložbi. Otroci v izložbi bi bili edina primerna izbira zame, če bi me višje sile določile, da postanem mati.

Pravzaprav so mi otroci tam do tretjega ali četrtega leta še zanimivi, ker ubogajo. In ker se jih da vse nasrat. Daš jim žlico in se nekaj časa ukvarjajo z njo - še posebej, če zraven zabluziš kaj o škratkih.

Takšni malo starejši, pa že začnejo spraševati in brskati. Sploh naši imajo nek dar govora, ki bi ga včasih ukinila. Res, za nekaj minut na uro. Še posebej odkar so se sinusi odločili, da me ne marajo in me cele dneve rahlo špika v glavi. In včasih bi z veseljem preprečila udejanjanje njihovega raziskovalnega duha. Pa se še predobro spomnim, kako nadležen otrok sem bila jaz.

Ampak res pa ne maram otrok, kadar raztrančirajo moje zadnje vložke, ali polijejo moj (malo dražji in težko dostopen) puder po vsej ostali kozmetiki. Ker hec je ravno v tem, da bi z njimi razrezala vložke, jih polila s tempara barvami (kot v reklami), ali jim pokazala senčila, maskaro in puder ... če bi samo vprašali, kaj je to in če lahko pogledajo.