Doktor, doktor

Ne morem verjeti, da sem po enem letu končno prišla do fizioterapije. Kvazi fizioterapije. Ker ležanje pod IR mi nič kaj ne koristi, če nihče do zdaj še ni poslušal, kje pravzaprav mene boli. Vprašali so, sem povedala, potem pa brez komentarja. Ja, sej kul. Ker starim tetkam lahko rečeš, da je to od kopanja krompirja ... pri mladih pa se ti niti sanja ne. Pri našem zdravstvenem sistemu res ne vem, kam naj še grem. Ker bom spet čakala leto dni ali več, da spet nekdo ne bo vedel. Ali pa bom plačala, pa tudi ni nujno, da bo kdo kaj vedel.

Najbolj zabaven je bil tisti del, ko sem vprašala, če lahko delam vse vaje za jogo. "Kakšne vaje pa so pri jogi?" Za masaže je bilo že malo boljše: "Ja, lahko greste na masažo, sam naj vas nežno masirajo."

Potem kličem h ginekologu, da bi se naročila, pa mi reče naj se pridem tja naročit. Ker je ful razlika, a ne?! Grem tja, pa me teta sprašuje, zakaj nisem prej prišla. No, po pol ure pogovora me je uspela naročiti in sprintati recept.

Potem zaradi drugih težav kličem k osebni zdravnici, pa mi rečejo, da me ne morejo naročiti. Samo čakala sem, da me pošlje k dežurnemu. Me ne upa več, sem jo nazadnje, ko sem imela sinusitis dovolj grdo gledala, ko mi je rekla, da s prehladi naj ne hodim k njej. A mi bo avtomehanik predpisal antibiotike? In nekako se en čutim sposobne, da bi sama sebi dajala diagnoze. Pri prehladih vedno počakam, da mine. Če je kaj hujšega, pa grem k zdravniku. Tokrat pa je iz malega prehlada in kihanja nastala cela svinjarija. In jaz bi po enem tednu že rada normalno jedla.