Ah, ta beseda mi je že tako smešna, ker jo prijateljica vedno narobe izgovarja. Nalašč. Te besede nisem nikdar jemala resno. Ta beseda ni nikdar sovpadala z mojim načinom razmišljanja. In nikdar nisem marala tistega, kar ta beseda predstavlja. Kako je to sploh mogoče? Zdaj jo skoraj moram izgovoriti. Najprej čisto potihem, potem morda malo glasneje ... treba jo bo izgnati.
Ljubosumna ...
No, vsaj vem, zakaj. Tudi to, da pravzaprav nima smisla. Ampak besede brez zvoka so včasih tako dvorezne, da me zaskrbi. Pogledi brez dotikov so toliko premalo, da si želim čarobne paličice. In smeh preko telefona je tako predaleč, da me zazebe v noge.
Ne, ni nikogar, na kogar bi lahko bila ljubosumna. Nikdar si tega ne bi zares dovolila. Na živce mi gre samo tisti zrak, ki je povsod tam namesto mene, v roki, pod odejo, na ustnicah. In tisti, ki je vmes.
sej vem, da najbrž čist nč ne pomaga, ampak tretji odstavk je tko lepo napisan..
OdgovoriIzbriši