Popolnost tišine

Nekatere stvari so nedoumljive. Kot popolna tišina, ali trčenje dveh svetov. In potem se to dvoje združi.

Trenutek, ko en domišljijski svet trči v drugega in se razumeta skoraj brez besed. Ali ni nič čudnega, če je kaj čudno. On je imel sladoled, mene je zeblo v roke. Dopolnjevala sva besede, čeprav sva imela čisto različne misli. Sramežljivo pogledovala, če kdo opazuje. In se nama je nekako čudno zdelo, da greva skupaj po poti, čeprav sva oba peš in greva v isto smer.

Vse to zaradi tistega lepega parka v kletki.