Back to black (humour)

Že res, da me občasno razkurijo ljudje, ki se vmešavajo in so sploh nevoščljivi. Imam pa super zdravilo zase in za tiste nezaželene. Ja vem, zelo lepo od mene.

No tisti, ki me malo bolje poznate, veste, da sem najbolj smešna, kadar bentim nad malimi nadležnimi krotami. Problem je v tem, da včasih ravno nočem biti smešna ... ampak sem na koncu dobre volje ravno zato, ker se nekdo nasmeji.

Zadnji mesec sem še posebej vesela, ker je moja lubica spet doma in se dosti vidiva, kar praktično pomeni, da lahko vsak dan prijavim vsaj eno politično nekorektno. In to nekomu, ki ceni črn humor, ima dar razvijanja zgodbic in se z menoj krohota ob totalno neprimernih izjavah. Osvobujoče, vam povem (osvobujajoče, osvobodujoče, osvobodabadabadoo ... kwa???? špelca, slonči, help! Danes mi ne gre ...).

No, bistvo je, da črno ni tako črno. Razen, kadar me med predavanjem zgrabi situacijska komika. Takrat ni prijetno. Pa vendar vem, da me bo moja lubica na koncu potolažila. Človek se hitro navadi pozitivnih, zabavnih in sproščenih ljudi. In ravno pred nekaj dnevi me je znanec vprašal, kako to, da sem tako nasmejana ob tako resnih stvareh. Pa sem mu razložila: ko ti življenje postreže z neprijetnimi stvarmi, moraš ohraniti humor. Priznam, morda bi mi bile stvari manj smešne, če ne bi poznala tistih nekaj ljudi (žal so redki), za katere vem, da mi vedno stojijo ob strani. Ali: kadar jebeš ježa, si misli, da je Johnny Depp.

O konkretnih izjavah pa raje ne bi. Niso za občutljive oči, ki razsajajo po internetu.