Dejmo se it

Občutek nenavadnega veselja (medtem ko mi vsi govorijo, naj bom slabe volje) se zadnje dni hudo meša s sarkazmom in črnim humorjem.

Zadnjič je nov tip od sestre rekel, da bo pred hišo zahteval ležeče policaje. Sem mu predlagala, naj mojega pokojnega svaka prestavi pred bajto ... lahk mu še rit ven pusti, da bo imel kam parkirati kolo.

Zadnjič mi je en prepotentni mariborski pubec grozil, da bo poklical redarje, če bom pustila avto na dost legitimnem a neoznačenem mestu. Tolk je bil nervozen, da sem si posebej za njega vzela pet minut za zajebavanje v glavo. Žal mi je samo, da na avtu ni LJ registracije (ni pa niti MB). Uf, pol bi si vzela še pet minut pa zraven bi se neverjetno glupo delala. Sam ne moreš verjet, kako človeka razkuri, če ga vprašaš, zakaj je tako nervozen.

Predvsem pa sem dobila tik na čigumije. Mirko ima v enem od spotov pač žvako v ustih in mu med repanjem skoraj odleti ven. Sem ga ošvrknila kot prava vaška tršica. Do danes zjutraj, ko sem na postaji skor prislonila svojo rit v belem krilu na eno porednico. Mislim, kdo še žvečilke lepi na sedala?

Mečem se na glavo in hitro furam dalje zadeve, medtem pa upam, da se bom vsaj malo spočila v tem tednu, ko sem sicer planirala dopust, pa je splaval po vodi. Rabim malo estetike, razkazovanja zob, dolgo pisano obleko in nek plac, kjer bi lahko preizkusila nove kopalke.