Ko se v agoniji voziš proti domu z dvema pijanima sovoznikoma, sam pa popolnoma trezen, ker itak ne smeš piti alkohola, in ves omamljen od hlapov na pol poti, zapolnjeni s poslušanjem neproduktivnih filozofiranj na nizkem nivoju komunikacije, ugotoviš, da si pozabil mobitel in da moraš po njega, sam sebi rečeš ... jebi se! V končni fazi doma razmišljaš, koliko cigaret in koliko ur meditacije potrebuješ, da se zrelaksiraš.
Kot pravi mojcas, so že sami pogovori o otrocih dobra oblika kontracepcije, še boljša je to, da se eno popoldne ukvarjaš z dvema najstnikoma. Čeprav se jima moram postaviti v bran in povedati, da sta izjemno pridna otroka. In moj prvi nečak je kljub svoji najstniški nabritosti zelo zainteresiran dečko, ki je res prav zgledno priden, ko je z menoj. In ja, mu vse dovolim in ga še dodatno razvajam. Take smo tete.
Ko se kaj zalomi, ne sedim križem rok. Sama sebi in pomoči nekaterih prijateljev sem lahko hvaležna, da sem se izmotala iz zalomljenih situacij. In zalomljenega je bilo v zadnjih letih veliko. Zato pa nikoli ne bom pustila, da se kdo usaja nad menoj, ker sem z glavo rinila naprej tudi takrat, ko sem komaj zmogla. Ljudje, ki so pričakovali, da jih bom vlekla naprej pač niso in ne bodo razumeli tega. Wish me luck or burn in your own hell.
Zjutraj si včasih zapojem Tell me where it hurts, ker res ne vem, če me bolj boli išiatisen hrbet (in rit in noga), ali zabasana glava od zamašenih sinusov.
Poleti najti prevoz iz LJ proti Božjemu Presredku (asli obratno) v nekaj urah je nemogoče. In ne, če se le da, ne podpiram oderuških cen in slabe kakovosti Slovenskih železnic. Gre kdo danes iz Štajerske v Ljubljano?
Ni komentarjev:
Objavite komentar