Face it

Že zadnjih par let se sprašujem, kako se bom soočila s smrtjo. Z vsakim dnem, z vsakim obiskom je bližje in kljub dopovedovanju se na slabe novice ne moreš nikoli dovolj pripraviti. Včeraj sem med padanjem nekih čudnih plodov z drevesa na glavo dokončno doumela, da je vse skupaj samo še čakanje, in po vseh teh letih sem tudi jaz toliko izmučena, da rabim še zase ranco, da bom lahko stala ob strani.

Ob bolezni smo vsi skupaj razmišljali, kaj je bolje, če izgineš v treh mesecih, ali če z bolečinami in stranskimi učinki strupenih zdravil nepolno vegetiraš še nekaj let. Ko zmanjka realnih možnosti za ozdravitev, se odločaš med morilsko kemoterapijo z minimalno možnostjo izboljšanja in zagotovljenim vsaj nekajmesečnim vegetiranjem ter med naravno potjo življenja, na kateri se še vedno nepobruhano, nepodelano, z možnostjo premikanja in treznejšo glavo lahko posvetiš tistim okrog sebe. Je to dejansko izbira načina umiranja? Kateri je hitrejši in znosnejši?

Gledanje tega razpadanja te občasno prikuje nekam na dno najtemnejšega morja, se prikrade v sanje in je na splošno zelo blizu neznosnemu. Nimam pojma, od kod sem vzela moč, da sem se po dveh sekundah po novici spravila toliko k sebi, da sem dala na voljo ramo in objem, niti nimam pojma, od kod bom še lahko vzela moč, če bo to trajalo še 10 let. Ne morem se zlomiti pred mamo in priznati, da sem jaz od vsega skupaj prejebeno utrujena, izmučena, izsušena in vedno znova izgubljena. Nimam več moči, da jo spet prosim, da se usede na invalidski voziček, da gledam negibno ležanje in prisluškujem dihanju, da poslušam ječanje od bolečin. Ne najdem več energije za pozitivno razmišljanje, ne morem si izbiti iz glave misli, da je mogoče res čas ... za tisto, na kar sem v pripravljenosti že toliko let. Sem res sploh v pripravljenosti, ali me bo kljub vsemu lepega dne zadelo kot strela?