Končno, končno to poletje se počutim poletno. Sej mi je bilo že vroče enkrat dva meseca nazaj, ko sem ravno tako švicala med učenjem. No, tokrat ne švicam, ker se mi spet ne da učit, me pa prav lepo po poletno meče. Če bi imela kaj časa, bi bil zdaj idealen trenutek, da pobegnem na morje/nekam daleč stran in še to sama I think. Tako poletno me meče, da sem v Ljubljani v oko ujela enega prav luštnega tipa, ki je sicer najbrž gej, ampak estetika je še vedno blagodejna.
Če že lepi tipi izginjajo, pa ne izgine tisti nekaj iz moje glave. Bolj kot razmišljam, zakaj se kar naenkrat pojavi, manj mi je jasno in bolj me nervira. Če trezno razmislim (kot da bi bile v zadnjih dveh letih v mojem življenju bile prisotne kakršnekoli substance), bi rekla, da vem, v čem je hec, ampak se mi ta hec ne zdi tako blazno zabaven, da bi se mi lahko kar tako nekdo prikradel v misli. Podzavest pač ne upošteva možganov. In pri vsem skupaj mi niti malo ni všeč dejstvo, da v tem ni nič pozitivnega.
Ok nazaj k poletju. Torej, če me ne bi preganjala slaba vest, ker se mi ne da učit, bi po svetu maširala v yet another new oblekici, skrajno prijazno kazala zobe in komu spet podtaknila sojine špagete ter mu to obelodanila šele po kosilu. Oprezanje za estetskimi primerki, še posebej, če se moškega spola, pa se vedno znova konča pri viteški kavalirskosti sospalca.
Za razliko od ruralnega poletja, kjer crkneš, če že ne živiš v hiši z vrtom in cevjo, da se med ležanjem v senci zaliješ s hladno vodo, mi je japankasto drsenje po razgretem ljubljanskem asfaltu blazno všeč. Brezciljno kofetkanje in vonj rož iz tržnice (če se izogneš ribarnici) je prav luštno malo(večje)meščansko, za tisti en dan, ko si to privoščiš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar