in smo se šli ...

Pred čustveno navlako vedno znova bežim. Recimo, da sem ta teden lažje preživela zaradi vmesnega izginotja in večkratnega pobega v naravo. Najprej med polja sončnic, potem globoko v gozd in na koncu še nekam na polje. Vmes rabim vsaj dva dni pavze, en dan za to, da me neha boleti noga, drugega za to, da se dejansko naspim.

Nekje vmes so se spet začele dogajati čudne stvari. Resno, jaz ne rabim pretvarjanja, da sem nekaj posebnega, niti slučajno pa ne rabim poslušati raznih analiz, ki vključujejo moj karakter, še posebej ne, kadar ni tak kot v opisu. Niti v negativno smer niti v pozitivno. People are just weak and I laugh at them ... with them. Odvisno od slučaja in trdote kože. Ljudje še vedno postavljajo vprašanja, na katera pravzaprav nočejo slišati odgovora. Tudi moj odgovor je odvisen od navdiha, ampak mučenje še vedno najraje zaključim s preprostim ne sprašuj stvari, ki jih nočeš vedeti. Nič hudega, vsi kdaj vprašamo kakšno stvar, na katero nočemo odgovora.

L'amour et la poesie se fondent dans le meme lit ... Ničesar ne priznam.