Z nekim cmokom sem se celično razlepila na dva dela. Na tistega, ki ga skrbi, kako in kaj in kaj vse, in tistega, ki mu preprosto dol visi. Pri celičnem cepljenju nisem upoštevala polovičke, zato sedaj krepko prevladuje drugi, tisti nevrotični angelček na desni rami pa pizdi, da daj že enkrat no.
Malo sem že pozabila na nevrotičnost in zagnanost, kar je kar sproščujoče, ampak se počutim blazno neuporabno. Recimo, da bi se zagon prikazal kot superman, če bi še imela kje tisto sliko z bright future na obzorju. Plani so bajni, sanjski in sploh zelo lepo zveneči, sam tale zadeva s skakalnicami meni nikol ni šla prav dobro od rok. Ko sem videla spodaj vodo sem začela cincat ... pri moji plavalnosti sploh ne vem, kako to da se je šuši spermij prebil naprej. Trenutno sem še za sekiranje prelena, je prevroče.
Za kazen (kot da si jo sploh zaslužim) sem si v roku ene ure pridelala dve poškodbi. S komolcem sem odnesla kovinski podboj od vhodnih vrat v blok, s kolenom pa skušala razbiti umivalnik. In to takoj po tem, ko sem pijačo naročala mutavemu kelnarju, v katerega sem se menda zadnjič po nesreči zaletela. Ah, že res, da je štekal moje naročilo, ampak sodeč po njegovem obnašanju in kislem frisu, bi mu lahko prevrnila kak pladenj, pa sem bila preveč dobro razpoložena, da bi mu težila. Čudež!
Subjektivno me vedno znova premami smeh in namišljeno ležanje v travi v dvoje. Moja kuhinja sicer ni javni prostor, ampak občasno se skozi sprehodi kdo, ki mu dovolim, da me med kuhanjem uščipne v tazadnjo in me moti s stiskanjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar