Vreče. šipe in dež

Nepredvidljivo je nadvse zabavno ... v mejah normale! Ja, zdaj me že malo nervira, da ne vem za par ur naprej, kje bom in kaj bom delala. Pravzaprav pa sem ponosna nase, da se vsak dan manj sekiram. Trenutna mantra je: bomo videli, kaj bo in se potem odločali dalje. Ali pa sem samo skapirala, da vsakega trenutka res ne morem nadzorovati.

In tako sem se opoldne, s 6 vrečami mojih starih in lepo ohranjenih oblačil, spravila v mamin avto in odpravili sva se proti Rogli. Vreče oblačil so pri nas stalnica. Problem je le ta, da zdaj, ko sem velika punca, sestrične malo težje nosijo moja oblačila. Zakaj? Ker sem daleč najvišja in ker sem se od osnovne šole zredila le dobrih 8 kg (in še za te sem hvaležna, ker s tistimi kilcami bi bila primerek kola z joškami), medtem ko so naše babe zdaj že srednješolke z žensko postavco. Različni kroji, torej. Kljub temu sem v promet spravila 5 od 6 vreč oblačil. Vključili sta se tudi obe teti in stara mama. No, stari mami sem vmes povedala, da jo bom po prstih, če bo bombažne majice vlekla narazen po širini (po tem, ko mi je vsako skrbno oprano in zloženo majico vzela iz rok in ponosno demonstrirala, kako široka je lahko - tisti, ki me poznate, si lahko predstavljate moj zgrožen fris ob tem).

Vendar je bila najbolj zabavna pot do stričevega vikenda: ko je mama prišla po mene, je deževalo. Nič hudega sluteča sedem v avto in hop na pot. V tem trenutku so mati pojamrali, da jim ne dela prezračevalni sistem! Kako prosim? Jah, nekaj se je pokvarilo, pa je mehanik ven vzel kar cel sistem, novega pa še ni. Kar ne bi bil problem, če bi bile temperature malo višje, vlaga v zraku malo nižja in če ne bi dihala! V Konjicah sem že konkretno brisala prednjo šipo, da so gospa mati lahko vozili. Ne, ni še konec. Na tem mestu sem morala gospe mat obelodaniti, da ne morema z avtom na Roglo, ker bova ostale ves dan in bo pot navzdol precej neprijetna, če se bodo šipe orosile. Seveda so gospa mat imeli odgovor: "Šuši, ampak jaz nisem rada odvisna od drugih." Ja, to se mi je res zdel najboljši odgovor na predlog, da avto pustiva pred stričevo hišo in nekdo pride po naju v dolino ter naju zapelje do vikenda. Hvala bogu, se je še stric strinjal z menoj in posledično so me gospa mat upoštevali. Pot nazaj je bila tako bolj prijetna: ni deževalo, okna so bila malo odprta, le pihalo mi je po kolenih (sicer pa sem bila v bojni opremi - flis in debela bunda).

Zdaj moram le še ugotoviti, kateri od avtov je nevarnejši: fotrov ali mamin.