Moving me

Očitno sem bad karma za avtoceste. Na poti v LJ sem pol ure stala v koloni (prve kolone sem se izognila, ker sem na avtocesto prišla ravno tam, kjer se gneča neha), na poti nazaj pa sem iz stare ceste gledala kolono, ki se ni premikala NIKAMOR.

Še enkrat sem bila hvaležna za karavana, ker sem v teh par letih v Ljubljano spravila toliko robe, da bi mi to moral nekdo z zakonom prepovedati. Čaka me še ena ali dve vožnji domov. Danes sem doma, jutri pa spet tja in nekajdnevni postanek v prestolnici. Moja štajerska soba je polna ličnih škatel (temu se reče selitev v stilu) in torbic napolnjenih z nevemveččem (temu pa se reče pretiravanje v številu torbic). Aja, najlepši je kovček, poln slovarjev in knjig. Danes bom spala med škatlami, ki jih bom pospravila šele, ko se vrnem. Ja, želim si čarobne paličice. Big time.

Sicer pa sem v Ljubljani preživela enega lepših popoldnevov. Najprej sem obiskala gdč. Bristol in oblečeni v njeni bundi (ker mene je moja čakala v stanovanju na obešalniku) sva sprehodili kužke tam nekje po obrobju Ljubljane, medtem ko je sonce počasi zahajalo in vse okrog obarvalo oranžno. V stanovanju sem uredila račune (ker neko bitje ni imelo časa v 14 dneh sprazniti poštnega nabiralnika), napisala seznam pakiranja, se odpeljala po gdč. Petrarko, s katero sva obiskale gdč. Kavadarce na delovnem mestu. Gdč. Kavadarce je odločila, da bo spala pri meni (ker bi naj podedovala mojo sobo, a o tem še nismo čisto prepričani), vendar je pred blokom zazvonil telefon in gdč. Bristol je že ukazala, da prideva v mesto po njo (kasneje sem skočila iz prižganega avta in jo za slovo izljubila). Skratka, zvečer mi ni uspelo spakirati niti ene stvari, ker sem ob pol 3h samo padla v posteljo in se borila z bizarnimi sanjami. Ob 8h zjutraj sem že pakirala stvari in pustila gdč. Kavadarce mirno spati spanje pravičnega. Temu je sledila kruta realnost takoj po zajtrku in kavi, ko sem jo s polnimi rokami gnala proti avtu. Pobrala bratca, da je pomagal v avto znositi še ostale stvari, potem pa hop proti Rogli.

Tukaj je prišlo do kratkega intermezzota pri fotrovih poročnih pričah in njunih sinovih, s katerimi se nismo videli že vsaj 7 let. Gospa poročna priča naju sprva sploh ni spoznala, gospodu sinu številka 1 pa sem zinila eno krepko. Ampak ti Pohorci se itak vsemu smejijo. Pravzaprav smo se moji zmedenosti vsi nasmejali do solz. Z bratcem sva se odločila, da je pametno odriniti (dobesedno, ker se je avto od vseh mojih stvari skoraj dotikal tal) proti Rogli, preden gospa Mat začnejo izdatno nadlegovati mobitele. Na vikendu sem morala izljubiti pol družine in družinskih prijateljev, preden sem uspela priti do zasluženega lulanja (obračala sem se kot živčni psiček; in OMG, koliko žensk me je danes vsekalo po riti). Ker je bila situacija ravno prav nerodna, sva z enim od družinskih prijateljev začela nadlegovati gospo Mat, zakaj ni povabila fotra. Nama je bilo zabavno, njej pa ne! Prisotna je bila tudi t'ršica zgodovine/geografije, ki je izdatno pohvalila moje sodelovanje pri njenih predmetih v OŠ. In moj smisel za humor med poukom. Uf ja, ugotovili smo še, da sem najmlajša od vseh otrok med družinskimi prijatelji in sem hkrati prva zaključila faks (jaz temu sicer ne pravim zaključek, pa dobro je, če že vztrajajo). Ko je začelo izdatno snežiti, sem bratcu ukazala, da se odpeljeva proti domu, ker je bilo potrebno še iz avta v 4. nadstropje znositi vso mojo kramo ... več rok pa prej opravi s to nadlogo.

Zdaj pa študiram, kam, kako in kdaj bom spravila vso to navlako. Zaenkrat bo ostalo samo pri študiranju.

EDIT: pri tej objavi je več kot očitno pomemben le naslov, ker potem me je iz bistva odplavilo v precej nenamerna siva območja. Za morebitne travme se opravičujem. In lep pozdrav v Angers :*