VL RL

Življenje v dveh vzporednih svetovih očitno zna biti naporno. Morda ne toliko za živečega, kot za prisostvujoče. Pogledi usmerjeni vame me nervirajo, tudi tisti čez ramo, ko se delam, da strmim skozi okno v majhne stvari, ki me pomirjajo in navdušujejo, pa vendar z drugim kotičkom očesa opazim. Takrat si zaželim, da bi imela sončna očala na nosu, da bi svoj pogled in nasmešek skrila za njimi. Ker takšni pogledi včasih povedo več kot besede. Ali vprašajo več. Zavrtajo v dušo in iščejo potrditev ... ki je ni. V mojih mislih so še vedno odtisi prstov, tistih drugih. Tistih, za katere si vedno znova zaželim, da bi držali moje zapestje, da bi počivali na moji desni rami, se igrali z lasmi in se sprehajali po bokih. Ker ravno te roke in te oči so tisto, brez česar ne morem.